Chiara je imela pred seboj mlade iz Gibanja in jim je želela postopno izročiti vso luč in modrost, ki ji jo je dal Bog. Tukaj je spregovorila o svojem odnosu z evharistijo.
(…)
Bog Ljubezen: kakšen neskončno bogat pomen ima ta beseda! Bog Ljubezen, ne ljudem oddaljen, nepremičen in nedosegljiv Bog. Bog Ljubezen, ki pride naproti vsakemu človeku na tisoč načinov, če ta le hoče.
Poglejmo okrog sebe, gen (mladi iz Gibanja fokolarov), in skupaj odkrijmo, do kakšne norosti je prišel naš Bog, edini Bog iz ljubezni do nas. Poglejmo, ali biva v svetu sled njegove ljubezni, ali obstaja znak njegove navzočnosti. Iščimo ga – ne samo, da bi ugotovili neko resnico, ne iz radovednosti, čeprav dobre – ampak da bi se mu približali, da bi se odprli Njegovemu soncu, da bi dovolili, da nas razsvetli Njegova modrost in vžge Njegov duh.
Če bomo naredili tako, ga bomo vedno bolj posedovali in tako zelo prepletli z njim naše življenje, da ga bomo lahko izlivali na druge.
On pa je najbolj očiten, tako blizu, da se ga lahko skoraj dotaknemo, v evharistiji.
Dragi gen, ne veste, kaj je bil Jezus v evharistiji za generacijo, ki je pred vami. O tem bi vam rada govorila na dolgo in široko. Danes vam povem le, da za razliko od druge generacije, ki jo je Cerkev blagoslovila takoj ob ustanovitvi, za prvo generacijo ni bilo tako. Ideal, ki se je rodil, je bil zelo nov in moral je prestati poglobljen študij Cerkve. Živeti v negotovosti je bil za nas vsakdanji kruh. Ali smo na pravi poti? Srce nam je govorilo ‘da’, a samo Cerkev bi to lahko potrdila. Prva generacija je morala poglobiti korenine tega čudovitega drevesa, ki je celotno Gibanje skupaj z drugo generacijo, prek preizkušenj, ki so potrebne za božje delo.
Kdo nas je opogumljal, da smo nadaljevali? Kdo nas je podpiral? Jezus v evharistiji. Razmišljali smo: papež, Kristusov namestnik, nas ni še sprejel, a vse dneve, katero koli uro nas lahko sprejme Kristus sam. In ko smo prihajali k Jezusu, smo mu govorili: Končno je papež tvoj namestnik, zapovej mu in reci mu, da smo njegovi otroci, da hoče naše Delo služiti samo Cerkvi.
Jezus je to naredil na presenetljiv način: skoraj ne moremo prešteti pisnih in ustnih odobritev, ki so prišle zatem.
Razumete, gen, da smo z Njim vsemogočni? Gen morajo imeti pravi čut za vrednote in osvojiti to misel: vse dni imamo možnost, da govorimo z Njim, Vsemogočnim, o svojih težavah, lahko mu pripovedujemo o našem veselju, lahko mu zaupamo Gibanje gen, Cerkev, edinost kristjanov, edinost narodov, neverne …
In mislim, da se tudi gen dogaja, da včasih rečejo: Kako lepo bi bilo živeti v Jezusovih časih! Vendar moramo verovati v Božjo ljubezen tudi v tem in če tako naredimo, bi rekla, da je skoraj bolje živeti v teh časih. Jezusova prisotnost je bila tedaj omejena samo na Palestino, zdaj je na vseh točkah zemlje. In potem je še druga stvar, zaradi katere raje živimo v tem času. Bog je postal človek, da bi nas odrešil, a ko se je učlovečil, je hotel celo postati hrana, da bi, ko se hranimo z njim, postali drugi On. Eno je videti Jezusa, drugo je biti nekako drugi Jezus na zemlji. In ali ni to tisto, kar smo rekli na začetku: da se hočemo uresničiti kot božja bitja?
Evharistija, torej, evharistija. Reči gen in reči evharistija je trditi dve stvari, ki se med seboj ujemata.
Vir: www.centrochiaralubich.org
