Novembra 2002 je v Castel Gandolfu potekal krščansko-muslimanski simpozij na temo ljubezni do brata. Chiara Lubich je ob tej priložnosti govorila o krščanskem pogledu na bližnjega.
Castel Gandolfo, 1. novembra 2002
Chiara Lubich na srečanju kristjanov in muslimanov:
Nekaj značilnosti ljubezni do bližnjega
Predragi bratje in sestre ali sestre in bratje, z velikim veseljem vam izrekam dobrodošlico na tem našem srečanju (ploskanje).
Naj ga Gospod blagoslovi, naj blagoslovi to srečanje, ga spremlja, in stori, da bo obrodilo odlične sadove za vse nas udeležence.
Tema, o kateri moram zdaj govoriti, se mi zdi zelo pomembna za ustvarjanje tistega bratstva med nami in z mnogimi, katerega svet danes potrebuje. Po 11. septembru imamo namreč dodaten razlog, da bi se srečevali, se ljubili, skupaj živeli zedinjeni v božji ljubezni. Gre za to: če so vojne na več krajih sveta – zdi se mi, da jih je zdaj 34 – če so vojne na več krajih sveta večinoma posledica samó sovraštva, jeze zaradi dolgotrajnih krivic, vse to so negativni dejavniki, a morda samo človeške narave, govori pojav povsod razširjenega terorizma o čisto nečem drugem. Po oznaki svetega očeta Janeza Pavla II. gre za sile Zla, zla z velikim tiskanim “Z”, in za to, da bi jih premagali, niso dovolj samo človeška prizadevanja. Ni dovolj pritegniti v to politični ali diplomatski svet; sam verski svet mora zaznati nujnost po tem, da prevlada Dobro nad Zlom, Dobro z velikim tiskanim “D”. Kako? Predvsem z molitvijo. In tako je prišlo do srečanja v Asissiju preteklega 24. januarja, kjer so odgovorni za vsa verstva molili v ta namen. S to molitvijo moramo nadaljevati. Da bi prevladalo Dobro nad Zlom pa je potrebno poleg molitve skupno prizadevanje, da bi po vsem svetu ustvarjali tisto vesoljno bratstvo v Bogu, h katerega uresničitvi je poklicano človeštvo. Bratstvo, ki je edino lahko duša, vzmet za pravičnejšo delitev dobrin med narodi in državami; če tega bratstva ni, je to najgloblji razlog za nastanek terorizma.
Tema, o kateri moramo govoriti danes, zadeva prav naravnanost, ki smo jo vabljeni imeti, da bi med vsemi ljudmi vzbudili bratstvo, pravo bratstvo. Gre za ljubezen do bližnjega, za ljubezen, ki jo srečamo v raznih verskih in kulturnih okoljih pod podobo usmiljenja, dobrohotnosti, sočutja, solidarnosti. Ljubezen do bližnjega, ki za nas kristjane ni samo preprosto človeško čustvo, ampak se imenuje, ko je obogateno z božjo iskro, božja ljubezen, agape: ljubezen, ki je nadnaravnega izvora.
Da bi govorila o ljubezni, bom izhajala iz svoje izkušnje in povedala, kako je Gospod v samem začetku našega Gibanja usmeril pozornost na ljubezen.
Ko me je Bog poklical, naj se mu posvetim za vedno, je bila privlačnost tiste poklicanosti tako enkratna in visoka, saj sem se popolnoma darovala Bogu in me je Bog, ki je Neskončen, Neizmerna ljubezen, sprejel, da ne bi hotela nikoli, nikoli, da bi kak človek ali katera koli stvar uničila zanos tistega odnosa na štiri oči z Gospodom. Če bi mi tisti dan na primer rekli, da bo nastalo Gibanje, čeprav veliko, bi se v meni nekako zlomilo tisto nekaj božjega, neizrekljivega. To je moj vtis. Kljub temu mi je Bog kaj hitro pojasnil, da ljubiti njega vključuje imeti tudi odnos z bližnjim: to je pomenilo, da zaradi Boga ljubim vse brate sveta. In v zvezi s tem je lepo tisto, kar pove tudi Koran: “To je veselo oznanilo, ki ga Bog daje svojim služabnikom, ki so verovali, ki so opravljali dobro. Povej: ‘Ne prosim vas drugega kot ljubezni do bližnjega'” (Koran 42,23).
Na začetku Gibanja smo zaradi bolečih vojnih razmer namenile svojo ljubezen revežem, in to je bila za nas prava šola! Nismo bile navajene ljubiti na nadnaravni način, naše zanimanje je kvečjemu seglo do naših dragih in do prijateljev. Zdaj pa smo pod delovanjem božje milosti, v zaupanju v Boga in v njegovo previdnost posvečale svojo pozornost vsem revežem v mestu; sprejemale smo jih na našem domu, kjer so sedali za našo mizo; srečevale smo jih na ulici in jim dajale tisto, kar smo zbrale; obiskovale smo jih v najbolj bednih bivališčih in jih zdravile tudi z zdravili.
Prvi cilj naše dejavne ljubezni so bili reveži, ker smo mislile, da bomo zaradi njih in po njih mogle ljubiti Jezusa, ki je rekel: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40). Preko te ljubezni do revežev so nas spoznavali ljudje, ki jih je pritegnilo naše novo življenje. In lepo je bilo doživljati, kako na veliko je prihajala božja previdnost: živež, oblačila in zdravila.
Na določeni točki – ko je že nekaj sto ljudi živelo kot me – se nam je zdelo, da je Gospod prosil prav nas, naj postanemo revne, da bi služile revnim in vsem. To je bilo tistega dne, ko smo naredile tisto, kar smo kasneje imenovali “sveženj”. V sobi prvega fokolara je vsak položil v sredo sobe tisto, kar je imel za odvečno: plašč, par rokavic, klobuk, tudi krznen plašč, se spominjam. Privlačila nas je namreč čudovita stran o prvih kristjanih, ko so bili v Jeruzalemu enega srca in ene duše in ni nihče trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno in med njimi ni nihče trpel pomanjkanja (prim. Apd 4,32-34). Med njimi ni nihče trpel pomanjkanja. To je bil veliki ideal, ki se nam je izoblikoval, in hotele smo ga izpolniti najprej med seboj in potem z vsemi tistimi, ki so se nam pridružili. Zato so prva dekleta, ki so bila že v fokolaru, poklicana od Boga v popolno darovanje njemu, dajala vse, drugi pa so dajali presežek; tisti, ki je imel malo ali nič, je dajal v skupnost lastne potrebe. Tako je nastala “skupnost dobrin”, ki se je potem razvijala vse do sedanjega projekta občestvenega gospodarstva, o katerem bomo govorili te dneve.
Kolikor vem, pa je ta ljubezen do revežev zelo navzoča tudi v islamu, ki močno priporoča miloščino vse do “zakata”, enega od petih stebrov islama; miloščino, ki jo Koran pogosto hvali, in grozi s peklom “tistemu, ki ne vabi na hrano reveža” (69,34) in ki označuje za dobrega tistega človeka, “ki daje svoje dobrine iz ljubezni do Boga sorodnikom, sirotam, revežem, popotnikom, beračem in za odkup zapornikov” (2,177).
Mi mislimo, mi fokolarini – če se vrnem k prvim časom Gibanja – da smo morda zaradi te ljubezni, ki smo jo gojili do revežev – ljubezen vedno poraja luč – kaj hitro razumeli, da se naše srce ne sme usmerjati zgolj k njim, temveč k vsem ljudem brez razlikovanja. Zavzemanje, ki ga je namreč Bog zahteval od nas in ga zahteva tudi danes, je v tem, da nenehno težimo k vesoljnemu bratstvu v enem samem Bogu, Stvarniku vseh. Gre torej za to, da ljubimo vse brez razlikovanja, kakor to dela Bog, ki pošilja sonce in dež pravičnim in krivičnim (prim. Mt 5,45). Torej ne smemo izbirati med simpatičnim in nesimpatičnim, med grdim in lepim, med tistim iz moje domovine ali tujcem, med belcem, črncem ali rumenokožcem, med Evropejcem ali Američanom, Afričanom ali Azijcem, kristjanom ali Judom, muslimanom ali hindujcem. Ljubezen ne pozna nikakršne oblike diskriminacije. In to vero v ljubezen, ki jo ima Bog do svojih ustvarjenih bitij, smo našli tudi v mnogih bratih in sestrah drugih verstev, začenši pri tistih, ki imajo Abrahama za svojega očeta.
Ljubiti torej vse, brez razlikovanja. Ljubiti brate posamezno in kolektivno: ljubiti bližnje, drugega za drugim in nadvse spoštovati vsak narod. Zaradi tega se miselnost korenito spremeni, nastane revolucija. Če bi vsi naredili samo to, bi bila zemlja že nebo.
Ljubiti vse, celo sovražnike. Prav k taki meri ljubezni nas je namreč spodbudil evangelij, ki vabi, naj molimo za naše preganjalce (prim. Mt 6,44). A tudi v muslimanskem izročilu najdemo podobne napotke, kakor na primer v tej zelo lepi vrstici iz Korana: “Ker dobro in zlo nista nekaj enakega, ampak ti odbijaš zlo z večjim dobrim, boš videl, da bo tisti, ki ti je bil sovražnik, postal tvoj topli prijatelj” (41,34).
Potem je še ena značilnost ljubezni, katere nas je naučil Gospod in morda je najbolj zahtevna od vseh, najtežja: gre za to, da mi začnemo, da prvi stopimo v akcijo, da ne čakamo, da bo drugi naredil prvi korak in bi ga potem ljubili. In morda nas je Bog prav zato, ker nas je naučil ljubiti tako, na začetku Gibanja spodbudil, naj ljubimo potrebne, revne, bolnike, zapornike, sirote, in sicer tiste, ki nas niso mogli prvi ljubiti, ampak so od nas pričakovali nečesa. Med drugim je to slog Boga, ki ni čakal, da ga bomo mi ljubili, ampak nam je od vedno in na tisoč načinov dokazoval, da nas prvi ljubi.
Obstaja življenjska izkušnja iz prvega fokolara, ki je prilagoditev načelu “ljubiti prvi”. Posebej v prvem času ni bilo vedno lahko za skupino deklet živeti korenitost ljubezni. Bile smo ljudje kot drugi, čeprav nas je podpiral poseben Božji dar, da bi začele z Gibanjem, in tudi med nami, na naše odnose je kdaj sedel prah in edinost je razvodenela. To se je na primer dogajalo, ko smo pri drugih opažalenapake, nepopolnosti in smo jih obsojale, zaradi česar se je tok medsebojne ljubezni ohladil. Da bi se uprle temu, smo se nekega dne odločile skleniti med seboj zavezo. Imenovale smo jo “zaveza usmiljenja”. Odločile smo se, da bomo bližnjega, s katerim smo se srečevale – v fokolaru, v šoli, na delu itn. – gledale vsako jutro novega, čisto novega, in se ne spominjale njegovih pomanjkljivosti, njegovih napak, ampak vse pokrivale z ljubeznijo. To je pomenilo, da smo se približale vsem s to popolno pozabo v našem srcu, s tem vesoljnim odpuščanjem. To je bilo nekaj močnega, vse skupaj smo se obvezale k temu in pomagalo nam je, da smo vedno ljubile prve in tako posnemale usmiljenega Boga, ki odpušča in pozabi. Prepričani smo: če ne bi bilo te zaveze vsakodnevnega odpuščanja, Gibanje ne bi prišlo niti iz Trenta v Rovereto, ki je pol ure oddaljen kraj; praktično ne bi imelo potrebne moči za širjenje.
Koran pravi: “Še več, naj odpustijo in oprostijo dolg: ali ne bi bilo tudi vam všeč, da bi vam Bog odpustil? Bog je v resnici tisti, ki odpušča in je prizanesljiv” (24,22).
Vir: www.centrochiaralubich.org
video italijansko
