Oktobra 1946 je Chiara Lubich pisala redovnicama Josefini in Fidente, ki sta skušali udejanjiti duha nastajajočega Gibanja. Ta odlomek iz pisma odraža navdušenje in gorečnost prvih dni in nas tudi danes spodbuja, da Boga postavimo na prvo mesto v svojem življenju.
»Bog moje duše, moja Ljubezen, moje Vse, Ti spregovori tema malima srcema.
Spregovori s svojim božjim glasom.
Reci jima, da si samo Ti vse in da prebivaš v njiju!
Reci jima, naj Te ne iščeta zunaj sebe, ampak naj Te vedno najdeta v svojem srcu!
Jezus, Ti veš, kako ju ljubim in kako bi želela biti vedno z njima. (…)
Samo Bog je vse!
In to resnico je treba živeti v največji zavzetosti za uboštvo!
Kdaj Te ljubimo, Gospod?
Kdaj Te najdemo?
Kdaj Te zanesljivo najdemo?
Kadar zaupamo samo Vate in noro gledamo kvišku in iščemo samo Tebe: Boga – našega Očeta!
In sedaj, ko sta tvoji nevesti, ki sta se odrekli vsemu, prepričani, da samo Ti zadoščaš; šele sedaj reci njunima srcema, da sprejemaš tudi (kakor jo tudi jaz sprejemam vesela in hvaležna) ljubezen, ki jima jo prinašam, in silno željo, da bi iz njiju naredila to, kar želi moje srce biti zate!
(…)
Sestrici moji,
koliko dobrega lahko naredi vajino življenje, ki je tako pogosto podobno življenju Jezusa, ki živi, deluje in ljubi v nazareški hišici!
Kaj ne vesta, da duša, ki ljubi tako, da je njeno življenje stalno življenje v dvoje (Jezus in duša), naredi toliko, kakor da bi oznanjala vsemu vesolju?
Sedaj, ko sta prosti svojih bednosti, ki jih vsak dan dajajta Bogu, ko sta svobodni, da ljubita,
ljubita!
On hoče živeti z vama. In ničesar si bolj ne želi kot tega življenja v dvoje. (…)«
Chiara Lubich
(Chiara Lubich, v: Pisma 1939-1960, Novi svet 2012)
