Svetost ljudstva
Chiara Lubich

Duhovne misli, izrečene med telefonskimi povezavami, so imele in imajo še vedno velik pomen na skupni poti k svetosti. Zato objavljamo duhovni misli iz leta 1998. V njiju so v obliki nekakšnih tabletk številna Chiarina spoznanja, katerih smo se spomnili med srečanjem: svetost ljudstva, sveti takoj, v sedanjem trenutku, občestvo s svetniki, postati sveti, da bi tako podarili Mariji dar, postajati sveti s Svetnikom med seboj … Prav tako omenja sadove svetosti, kot je sad v Santi Scorese, eni od gen, ki jo omenja. Ne manjkajo zahtevni in drzni predlogi, kot je vabilo, naj osvetlimo svetost ljudstva in jo darujemo Cerkvi … Ker si obe duhovni misli sledita, je očitna stalnica te hoje. Chiarin predlog v drugi duhovni misli – kako se truditi naslednjih štirideset dni – kaže tudi intenzivnost prizadevanja, ki ga je želela na skupni poti do svetosti, brez omahovanja, vse do cilja.

Predrage,
danes bi rada podelila z vsemi vami svojo dušo in vam povedala misel, ki sem jo nekaterim že povedala.
Gre za naš odnos do svetosti.
Mati Terezija iz Kalkute mi je večkrat, ko mi je pisala, napisala stavek: »Postani sveta, kajti Bog je svet.«
Seveda ni bila ta velika svetnica odločilna za molitev, ki sem jo že dolgo molila. Prav gotovo pa je s tem stavkom prilivala bencin na ogenj.
Že leta namreč, že veliko let me je v srcu Nekdo spodbujal, naj se obračam na Jezusa s tole molitvijo: »Posveti me, da bi imela dar za Marijo.«
Zdelo se mi je namreč tole: če ne bi dosegla tega, da bi postala sveta, bi nekaj manjkalo mojemu služenju Delu: možnost, da Mariji ne bi ponudila samo prizadevanja, s katerim sem z božjo milostjo skrbela zanj, ampak tudi zgled, ko bi postala popolna pričevalka njegove duhovnosti.
Od začetka gibanja pa nismo nikoli razumeli svetost zaradi svetosti same, saj bi bilo to lahko zagledanost vase.
A prizadevanje za svetost iz ljubezni je bilo nekaj drugega. Ravno zato: »… da bi imela dar za Marijo«.
In zakaj »za Marij«?
Ker je naša mati, naša oblika, naša kraljica, Tista, ki nas vodi.
In »za Marijo« tudi preprosto zato, ker jo imamo radi.
Pred kratkim pa mi je – v zavesti, da je naša pot skupnostna in zahteva, da v polnosti ljubimo druge kakor same sebe – postalo jasno, da moram želeti tak cilj za svoje bližnje kakor zase, da bi lahko postala sveta. Tako se je moja molitev spremenila: »Jezus, daj, da se posvetimo, da bi imeli dar za Marijo in bi bili zgled za mnoge.«
Ko sem o tej novi molitvi povedala tukaj, v centru našega Dela, je osrečila mnoge in obljubili smo si, da bomo skupaj živeli obrazec šestih “s”, ki ga že poznamo: “Sarò santa se sono santa subito.” (sveta bom, če bom sveta takoj.)
Na kateri točki pa je naše gibanje glede svetosti?
Zdi se nam, da moremo reči, da je v nebesih med našimi verjetno veliko manjših ali večjih svetnikov, ker so z božjo milostjo živeli karizmo edinosti. Ne bi si obotavljali pomisliti, da jih je na desetine in morda tudi več. Ugotovili smo namreč, da številni odhajajo s te zemlje in vemo, da je običajno smrt ogledalo življenja.
Kljub temu smo v našem gibanju redko mislili na to, da bi predstavili Cerkvi te ljudi, da bi, če bi se ji zdelo primerno, preverila njihovo svetost. Nekaj pripravljamo za Igina Giordanija, našega Foca1, in za msgr. Klausa Hemmerleja. A … vse je v tem.
Zato pa se sama Cerkev zanima zanje prek svojih pastirjev, saj hočejo začeti s postopkom za kanonizacijo treh naših mladih deklet. Ena od teh je umrla zelo mlada, ker je hotela ohraniti čistost.
Ali pa smo kot gibanje ravnali prav, da se nismo zanimali za to?
Opravičilo za našo navidezno opustitev je danes morda jasno: Gospod nas ne kliče k individualni svetosti, ampak k skupnostni svetosti, v kateri mora vsak pomagati svojemu bližnjemu, da postane svet. Ta po verižni reakciji svojemu bližnjemu in tako naprej.
Tako obliko svetosti bi bilo treba preveriti in osvetliti v spodbudo mnogim v Cerkvi: skupnostno svetost, svetost ljudstva.
Čudovito, kajne?
Naj nebesa uresničijo to!
Osebno pa se takoj zavzemimo v najvišji meri s šestimi “s”: »Sarò santa se sono santa subito.« »Sveta bom, če bom sveta takoj.« In pomagajmo drugim, da store enako.
Sveti Duh, ki nam je izkazal, kako zelo nas ljubi, naj dopolni svoje delo in naj stori, da se bo zares rodilo ljudstvo svetnikov tudi iz ljubezni do Marije, njegove neveste.
Če je obrazec »Sveta bom, če bom sveta takoj« predolg, je dovolj reči »Sveta takoj«, »Sveta takoj«, »Sveti takoj«2.

Štirideset dni

Predragi,
zadnjič smo govorili o svetosti, še več, o “svetosti ljudstva”. Poslovili smo se z odločitvijo, da si bomo z božjo pomočjo zanjo prizadevali, tako da bomo živeli geslo »Sveti takoj«. To je povzetek stavka »Sveta bom, če bom sveta takoj«.
In prav gotovo je vsak izmed nas izkusil sadove te težnje.
Danes bomo znova spregovorili o svetosti.
Ko sem prve dneve tega meseca meditirala iz naših knjig, sem naletela na misel o svetosti, ki jo pripisujejo svetemu Bonaventuri. Prav gotovo je mnogim med nami znana, morda pa še ni postala del našega življenja.
Ta misel je pritegnila mojo pozornost, zato sem o njej spregovorila odgovornim za cone, ki so tukaj, in vem, da ste mnogi med vami, če ne vsi, že izvedeli zanjo. Kakor koli že, v tem primeru je treba reči: ponavljanje koristi.
Ta misel je v meni vzbudila veliko željo, da bi jo uresničevala z vsemi vami. Mar ni tako, da se moramo posvetiti skupaj?
Trditev je od svetnika, ki se spozna na poti, da bi prišli do Boga.
Drzno zagotavlja, da duhovno bolj napreduje tisti, ki se v štiridesetih dneh nikoli ne ustavi v dolinah nepopolnosti in malih grehov, kot drug v štiridesetih letih, če se ustavlja v njih.
Lepo, kajne?
Seveda sem se vprašala: »V čem so nepopolnosti in mali grehi?« Jasno je, da bi bil lahko seznam dolg …
Prav gotovo so nasprotje popolnosti.
V čem pa je popolnost?
V tem, da živimo ljubezen: »ljubezen, ki je vez popolnosti«, pravi Pavel (Kol 3,14). »Da bodo popolni v ljubezni«, je prosil Jezus pri zadnji večerji, kakor se tega spominja Janezov evangelij. V tisti ljubezni, ki postane medsebojna, če nas je več, kakor velja za nas: »Novo zapoved vam dam,« pravi Jezus, »da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34)
Da se ne bi ustavljali v dolinah nepopolnosti in malih grehov, moramo vedno živeti tako in če na to pozabimo ali tega ne živimo, moramo začeti znova.
Vrzimo se torej vsi na delo, tako da začnemo danes, 22. oktobra 1998! Živimo medsebojno ljubezen po možnosti z vsemi.
In kje je treba začeti?
Doma.
Da, doma, tako da začnemo že zjutraj in se dan dobro začne.
Doma, kajti včasih si prizadevamo, da jo živimo dobro z drugimi, na srečanjih, ko pa se morda utrujeni vrnemo domov, izgubimo potrpljenje, se ne obvladamo in … zbogom medsebojna ljubezen!
Izkušnja nas iz Centra ta mesec nam pravi, da je dobro začeti prav tam, doma.
Zato smo si povedali geslo, ki ga zdaj izročam vam: »Medsebojna ljubezen v sedanjem trenutku, tako da začnemo doma«.
Spominjajmo se tega. Če bomo tako delali, bomo po štiridesetih dneh 30. novembra prav gotovo duhovno napredovali in znatno prispevali k naši osebni svetosti in k “svetosti ljudstva”3.