To besedilo je Chiara Lubich napisala leta 1949 ob vrnitvi v Rim po počitnicah v Dolomitih, ki pomenijo posebno izkušnjo v njenem življenju in v življenju Gibanja. Vsebina tega spisa je še danes zelo aktualna …
Če gledam na ta Rim takšen, kakršen je, čutim, da je moj Ideal daleč, kakor so daleč časi, ko so veliki svetniki in veliki mučenci osvetljevali okoli sebe z večno Lučjo celo zidove teh spomenikov, ki še vedno stojijo in pričajo o ljubezni, ki je združevala prve kristjane.
Svet je v kričečem nasprotju. S svojimi umazanijami in ničevostmi gospoduje po cestah in še bolj v skritih kotih hiš, v katerih vlada jeza z vsemi vrstami greha in nemira.
Rekla bi, da je moj Ideal utopija, če ne bi pomislila Nanj, ki je tudi videl svet, kakršen je ta: obdajal ga je in na vrhuncu njegovega življenja se je zdelo, da ga bo vrglo ob tla, da ga je zlo premagalo.
Tudi On je gledal na vso to množico, ljubil jo je kakor samega sebe, On, Bog, ki jo je bil ustvaril in bi ji rad ponudil vezi, ki bi jo mogle ponovno zediniti z Bogom kakor otroke z Očetom, in zediniti brata z bratom.
Prišel je na svet, da bi znova sestavil družino, da bi iz vseh naredil eno.
Namesto tega pa ga mnogi ljudje – čeprav so ga razumeli – niso hoteli sprejeti kljub njegovim besedam ognja in resnice, ki so žgale pleve ničevosti in razkrivale večnost, prisotno v človeku. Njihove oči so ostale ugasle, ker so imeli v duši temo.
In to zato, ker jih je ustvaril svobodne.
Ko je prišel na zemljo, bi jih lahko prebudil z enim samim pogledom. Vendar je moral njim, ki so bili ustvarjeni po Božji podobi, pustiti veselje svobodnega osvajanja nebes. Šlo je za večnost in celotno večnost bi mogli živeti kot Božji otroci, kot Bog, zaradi deležnosti z Vsemogočnostjo, stvaritelji lastne sreče.
Gledal je takšen svet, kakršnega vidim jaz, a ni dvomil.
Ko je ponoči – nepotešen in žalosten zaradi vsega, kar je grmelo v prepad ‒ molil, je gledal nebesa tam zgoraj in nebesa v sebi, kjer je živela Trojica in bila resnična Bit, konkretni Vse, medtem ko je zunaj po cestah hodila ničevost, ki premine.
Tudi jaz delam kot on, da bi se ne odtrgala od Večnega, od Neustvarjenega, ki je korenina ustvarjenemu in zato Življenje celote, da bi verjela v končno zmago Luči nad teminami.
Hodim skozi Rim, ne da bi ga želela videti. Gledam svet, ki je znotraj mene, in se privezujem na to, kar ima bit in vrednost. Postajam povsem eno s Trojico, ki počiva v moji duši in jo razsvetljuje z večno lučjo in napolnjuje z nebesi, naseljenimi s svetniki in angeli. Ker jih ne omejujeta prostor in čas, morejo biti vsi zbrani s Tremi v edinosti ljubezni v moji mali biti.
In stopam v stik z Ognjem, ki preplavlja vso mojo človeškost, ki mi jo je podaril Bog, in me preustvarja v drugega Kristusa, po deležnosti drugega človeka-Boga. Tako se moja človeškost spaja z Božjim in moje oči niso več ugasle, marveč skozi punčico, ki je praznina, razprta nad dušo, praznina, skozi katero prehaja vsa luč ‒ ki je znotraj (če puščam, da Bog živi v meni) ‒ gledam na svet in vse reči. Toda ne gledam več jaz, marveč v meni Kristus gleda in znova vidi slepe, ki jim daje, da spregledajo, in neme, ki jim daje, da spregovorijo, in kruljave, ki jim daje, da shodijo. To so slepi za to, da bi videli Boga znotraj in zunaj sebe, nemi za Božjo besedo, ki vendarle govori v njih in bi jo oni mogli posredovati bratom ter jih prebuditi za resnico; pohabljeni hromci, nevedni glede Božje volje, ki jih iz dna srca spodbuja k večnemu gibanju, to je večni ljubezni, v kateri človek zagori s tem, da drugim predaja ogenj.
Ko tako znova odprem oči navzven, vidim človeštvo z očesom Boga, ki vse veruje, ker je ljubezen.
Vidim in odkrivam svojo lastno luč v drugih, svojo pravo resničnost, svoj pravi jaz v drugih (morda pod zemljo ali pa skrivoma zabrisan zaradi sramu) in ko znova najdem sebe, se zopet zedinjam s seboj, tako da vstajam od mrtvih – v ljubezen, ki je življenje – v bratu.
V bratu obujam Jezusa, drugega Kristusa, drugega človeka-Boga, izraz Očetove dobrote tu doli, Božje oko nad človeštvom. Tako Kristusa v sebi podaljšujem v brata in snujem živo in dovršeno celico Kristusovega skrivnostnega telesa, živo celico, Božje ognjišče, in ta ima v posesti ogenj, ki ga je treba priobčevati, in z njim luč.
To je Bog, ki iz dveh naredi enega, tako da se jima pridruži kot tretji, kot odnos med njima: Jezus med nami.
Tako ljubezen kroži in s seboj kakor deroča reka nosi (zaradi zakonitosti občestva, ki je v njej) vse drugo, kar imata v posesti, da bi duhovne in materialne dobrine postale skupne.
In to je dejavno in zunanje pričevanje zedinjujoče ljubezni, resnične ljubezni, ljubezni Trojice.
Tedaj resnično znova zaživi celotni Kristus v obeh, v slehernem in med nami.
On, človek-Bog, v njem so najrazličnejši človeški izrazi prepleteni z božjim, dani na razpolago večnemu namenu: Bogu, ki ga zanima Božje kraljestvo in je – vladar nad vsem – delivec vseh dobrin za vse otroke kot Oče, ki ne dela razlik.
* * *
In mislim: če pustim Bogu, da živi v meni in če mu pustim, da ljubi samega sebe v bratih, bo on odkril samega sebe v mnogih in mnoge oči bo razsvetlila njegova Luč: jasen dokaz, da v njih kraljuje on.
In Ogenj, ki uničuje vse v službi večne Ljubezni, se bo v hipu razširil po Rimu, obudil kristjane in iz te dobe, ki je mrzla, ker je ateistična, naredil dobo Ognja, dobo Boga.
Toda potreben je pogum, da ne bi uporabljali drugih sredstev za obuditev vsaj nekoliko krščanstva in pretekle slave ali da bi druga sredstva podredili temu.
V sebi moramo obujati Boga, ga ohranjati živega in ga prelivati na druge kot curke Življenja ter obujati mrtve.
In ohranjati ga živega med nami tako, da ljubimo drug drugega. Da bi ljubili drug drugega pa ni potreben hrup: ljubezen je smrt našega jaza – in smrt je tišina, je življenje v Bogu – in Bog je tišina, ki govori.
Takrat se bo vse postavilo na glavo: politika in umetnost, šolstvo in religija, zasebno življenje in zabava. Vse.
Bog ni v nas kot razpelo, ki včasih visi kot nekakšen predmet vraževerja na steni šolske učilnice. On je v nas živ – če ga pustimo živeti – kot zakonodajalec vseh človeških in Božjih zakonov, ker je vse uredil on. In iz notranjosti narekuje vsako stvar, uči nas – večni Učitelj – večnega in naključnega in vsemu daje vrednost.
Toda to razume samo tisti, ki pušča živeti v sebi njega, tako da živi v drugih, saj je življenje ljubezen in če ne kroži, ne živi.
Jezusa moramo obujati v ‘večnem mestu’ in ga vnašati povsod. On je Življenje, in to popolno Življenje. Ni le nekaj verskega … Ločevanje njega od človekovega celotnega življenja je praktična herezija sedanjega časa. To je zasužnjevanje človeka z nečim, kar je nižje od njega, in odganjanje Boga, ki je Oče, daleč od otrok1.
Ne, on je Človek v pravem pomenu besede, popolni človek, ki povzema v sebi vse ljudi in vse resnice ter pobude, ki jih čutijo, da bi se dvignili na svoje mesto.
In kdor je našel tega Človeka, je našel rešitev za vsak problem, človeški in Božji. On to dokazuje. Dovolj je, da ga ljubimo.
Chiara Lubich
