Razlaga besede življenja tega meseca, ki govori o usmiljenju. Chiarin predlog je, da »kakor naš Bog« začnemo vedno s pobudo in ljubimo prvi.
zvok mp3
»Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil« (Ef 2, 4-5).
Razlaga te besede govori o dveh značilnostih Božje ljubezni do nas. Prva je, da je Bog v svoji ljubezni začel prvi in nas je ljubil, ko smo bili vse kaj drugega kot vredni ljubezni (»zaradi prestopkov mrtvi«). Druga je, da se Bog s svojo ljubeznijo ne omejuje na to, da odpušča naše grehe, ampak nas ljubi na brezmejni način in je prišel do tega, da nas vključuje v samo svoje življenje (»nas je … skupaj s Kristusom oživil«).
Te besede in te misli me spominjajo na začetek gibanja, ko je Bog prižgal v našem srcu iskro našega velikega ideala. V luči te sijajne besede se namreč zadevam, da ta iskra ali ta ogenj nista bila drugo kot deležnost pri ljubezni sami, ki je Bog.
Morda smo tedaj v obupu vojne in v puščavi, ki nas je obkrožala, našli koga drugega, ki bi začel s pobudo in nas ljubil?
Ali nismo me po posebnem Božjem daru prižigale plamen ljubezni v mnogih srcih v želji, da bi se razširil med vse? Ali smo morda preverjale, če so bili ti bližnji vredni ljubezni, da bi jih zato ljubile ali nas niso še najbolj privlačili reveži, v katerih smo jasneje odkrivale Kristusovo obličje, ali grešniki, ki so še najbolj potrebovali njegovo usmiljenje?
Da, po božjem čudežu (to so čudeži, ki se dogajajo vsakič, ko se začne karizma Svetega Duha na tem svetu) je lahko tudi naše malo srce trdilo, da je bogato z usmiljenjem.
Kot vemo, ljubiti bližnje za nas ni pomenilo preprosto postajati eno z njimi in jih pripeljati do Boga. Pomenilo je, da jih pritegnemo v našo revolucijo ljubezni, v naš Ideal. Vsi so kandidati za edinost, so lahko deležni in so bili dejansko deležni te dinamičnosti Božjega življenja, ki ga je Bog sprožil v neki točki njegove Cerkve. Tako je bilo tedaj. Tako mora biti tudi danes.
Prav gotovo so se časi spremenili, a ni težko priznati tole: če se je v tistih daljnih dneh svet zdel puščava zaradi vojnega uničenja, ni nič manj puščava danes, čeprav so razlogi drugačni.
Veliko dejavnikov je povzročilo, da je naša moderna družba sploščena, zaradi česar živimo v nevarnem nerazumevanju.
Nekoč je bila družba v bistvu krščanska in je bila razlika med dobrim in zlim nedvoumna. Danes je drugače: v imenu svobode, ki ni prava svoboda, so dobro in zlo, spoštovanje Božjih zapovedi in nespoštovanje postavljeni na isto raven. To je nova puščava, v kateri niso bombardirane hiše, cerkve, palače, ampak moralni zakoni in posledično vesti.
Kaj torej storiti? Vodimo naš boj brez orožja in hočemo prinašati odpuščanje in Kristusovo ljubezen ljudem, ko ti tako malo upoštevajo greh? Ne, nismo brez orožja. Ta svet, ki je brez svetega, ima za nas ime: to je obličje Zapuščenega Jezusa, v katerem je zasenčeno sveto in božje.
On pa, Bog, ki čuti zapuščenost od Boga, odraža v sebi vsako negativno okoliščino. V njegovem imenu in iz ljubezni do njega bomo našli moč, da bi ljubili to, kar je danes tako malo vredno ljubezni. Z vsemi, s katerimi se srečujemo, se bomo srečali s prižganim plamenom v našem srcu, vedno bomo začeli prvi, kakor naš Bog. Bog v nas bo prebudil in razsvetlil vest drugih, vzbudil obžalovanje, vrnil upanje, prižgal z navdušenjem tako, da bodo mnogi želeli, potem ko so bili mrtvi, zaživeti s Kristusom, živeti Kristusa.
Ti trije predlogi, torej: imeti prižgan ogenj v našem srcu, ljubiti prvi, ne ljubiti omejeno, ampak neomejeno, da bomo tako vse pripeljali do tega, da bodo živeli naš Ideal, kar pomeni živeti Kristusa.
Samo na tej ravni smo v sozvočju s tem, kar Sveto pismo hoče ta mesec od nas.
(Chiara Lubich, Rocca di Papa, 3. januarja 1985)
Vir: Centro Chiara Lubich
