Bogata in odprta evangeljska karizma. Velik tok življenja in misli. Ljudstvo, rojeno iz evangelija.
Kronologija življenja Chiare Lubich
Video predstavitev življenja Chiare Lubich 2020
Video Chiare Lubich: Odločen zasuk
»Pero ne ve, kaj bo pisalo, čopiču ni znano, kaj bo naslikal, in dleto ne ve, kaj bo izklesalo. Ko Bog vzame v roke neko bitje, da bi v Cerkvi oblikoval novo delo, izbrani osebi ni znano, kaj bo morala storiti. Je orodje. Mislim, da to velja tudi v mojem primeru.« Tako nam Chiara daje ključ za razumevanje zgodbe, ki jo je neštetokrat ponavljala in se začne tako: »Bila je vojna in vse se je rušilo …« Tedaj je namreč divjala druga svetovna vojna in Trento so pretresala silovita bombardiranja.
SILVIA
Silvia, to je Chiarino krstno ime, se je rodila v Trentu, 22. januarja leta 1920, kot druga izmed štirih otrok. Oče Luigi Lubich je bil trgovec z vini in tiskar, socialist in nasprotnik fašizma. Mama Luigia je gojila globoko tradicionalno vero.
Pri osemnajstih letih je Silvia z odliko končala učiteljišče. Želela si je študirati in zato se je poskušala vpisati na katoliško univerzo. A zaman: bila je štiriintrideseta v vrsti za triintrideset prostih brezplačnih študijskih mest. Pri Lubichovih namreč ni bilo dovolj denarja, da bi ji lahko omogočili plačan študij v drugem mestu. Tako se je bila Silvia primorana zaposliti.
LORETO
Za odločilni trenutek, ki je pomenil začetek njene človeško-božje izkušnje, se je izkazala pot v Loreto leta 1939: »Bila sem povabljena na srečanje katoliških študentk v Loreto,« piše Chiara, »kjer je v veliki cerkvi-trdnjavi po izročilu ohranjena hišica svete Družine iz Nazareta … Srečanje spremljam skupaj z ostalimi, a takoj, ko mi uspe, tečem tja. Nekaj novega in božjega me objame. Tam premišljujem o deviškem življenju treh, ki so nekoč tam prebivali: “Torej je tu živela Marija,” pomislim. “Jožef je hodil po hiši. Tu je leta dolgo prebival mladi Jezus. Njegov otroški glas je odzvanjal od teh zidov …” Vsaka od teh misli mi stiska srce, ne morem zadrževati solz. Vsak odmor med srečanjem tečem tja. Zadnjega dne je cerkev polna mladih. Prešinila me je jasna misel, ki se mi je neizbrisno vtisnila v srce: Sledila ti bo četa deviških.«
7. DECEMBER
V letih od obiska v Loretu leta 1939 do leta 1943 je Silvia delala, študirala in delovala za Cerkev. Ko je stopila v Frančiškov tretji red, si je privzela ime Chiara. Tistega leta je, stara triindvajset let, zaslišala Božji klic: »Daruj se vsa meni.« Chiara ne izgublja časa in v pismu duhovniku kapucinu prosi za dovoljenje, da bi se popolnoma darovala Bogu. Po poglobljenem pogovoru dobi dovoljenje. Tako se 7. decembra 1943 ob 6. uri zjutraj posveti Bogu.
Tistega dne Chiara ni imela v srcu nikakršnega namena, da bi kaj ustanovila: preprosto, “poročila se je z Bogom”. In to je bilo zanjo vse. Šele kasneje je ta datum simbolično postal začetek Gibanja fokolarov. Vsekakor pa, kakor je Chiara zapisala kasneje, je bilo tistega 7. decembra 1943 »notranje veselje nepopisno, skrivno, a nalezljivo«.
TOVARIŠICE
Chiara se je srečevala z mladimi. Nekatere od njih so ji hotele slediti: najprej Natalia Dallapiccola, potem Doriana Zamboni in Giosi Guella; nato Graziella De Luca in sestri Gisella in Ginetta Calliari, Bruna Tomasi in Aletta Salizzoni ter še sestri Valeria in Angelella Ronchetti … In vse to se je dogajalo kljub temu, da je bila pot fokolara vse prej kot jasno začrtana, z izjemo Chiarinega “do kraja korenitega življenja po evangeliju”.
V tistih mesecih je tudi v Trentu divjala vojna: razdejanje, ruševine, mrtvi. Chiara in njene nove tovarišice so se začele zbirati v zakloniščih, kamor so se zatekale med bombardiranji.
»Vsak dogodek nas je globoko pretresal,« je kasneje pripovedovala Chiara. »Bog nam je hotel po teh okoliščinah jasno povedati: vse je ničevo, vse mine. Hkrati pa mi je v srce v imenu vseh polagal vprašanje in z njim odgovor: “Ali obstaja ideal, ki ne umre, ki ga nobena bomba ne more uničiti, za katerega bi se darovale?” Da, to je Bog. Odločile smo se, da izberemo Njega za ideal našega življenja.«
LUČ
V zakloniščih so ob soju sveče prebirale evangelij. Nekega dne so ga naključno odprle pri Jezusovi molitvi pred smrtjo: »Oče, da bi bili vsi eno« (Jn 17, 21). To je izredno in težko besedilo, Jezusova oporoka, ki so ga teologi in eksegeti preučevali in razlagali že ves čas krščanske zgodovine; v tistem obdobju pa je bilo nekoliko pozabljeno, ker je bilo večini nedoumljivo. Poleg tega so besedo “edinost” prevzeli komunisti in si lastili izključno pravico do nje. »Zdelo se nam je, da so se nam te besede začele razsvetljevati,« je kasneje zapisala Chiara, »in nam v srcu vžgale prepričanje, da smo bile rojene za “to” stran iz evangelija.«
Nekega dne jih je duhovnik vprašal. »Ali veste, kdaj je Jezus najbolj trpel?« Dotlej je med kristjani vladalo tako prepričanje in tudi dekleta so odgovorile: »Na Oljski gori, ko je potil krvavi pot.« Duhovnik pa je odvrnil: »Ne, Jezus je najbolj trpel, ko je na križu zavpil “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?”« Te besede so Chiaro globoko pretresle in takoj, ko je duhovnik odšel, je dejala svojim tovarišicam: »Samo eno življenje imamo, izkoristimo ga čim bolje! Če je bila Jezusova največja bolečina tedaj, ko se je čutil zapuščenega od svojega Očeta, mu bomo sledile takemu: zapuščenemu Jezusu.« Od tistega trenutka je bil za Chiaro edini ženin življenja.
HIŠICA
Vojna medtem ni pojenjala. Družine deklet so se večinoma umaknile v bližnje hribe. One pa so se odločile, da ostanejo v Trentu: bodisi zaradi dela ali študija, bodisi – kakor Chiara – zato, da ne bi zapustile številnih, ki so se jim pridružili. Chiara je na Kapucinskem trgu 2 našla streho, kamor se je preselila z nekaterimi tovarišicami. To je bil prvi fokolar: skromno stanovanje, ki so ga poimenovale “hišica ljubezni” oziroma preprosto “hišica”.
Dekleta, ki so živela tam, pa tudi drugi, ki so prihajali, so v tistih mesecih zaznali v svojem življenju novo kakovost. Zdelo se jim je, da je Jezus med njimi uresničeval svojo obljubo: »Kjer sta dva ali so trije združeni v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18, 20). Niso ga hotele več izgubiti in so storile vse, da Njegova navzočnost ne bi izginila po njihovi krivdi. »Kasneje, veliko kasneje,« je pojasnila Chiara, »smo razumeli: to je posnetek nazareške hišice: sobivanje deviških (in kmalu potem tudi poročenih) z Jezusom med njimi.« To je “fokolar” (ognjišče), kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. »Da pa bi ga imele med nami,« je razlagala Chiara svojim tovarišicam, »moramo biti pripravljene dati življenje druga za drugo. Jezus je duhovno in v polnosti navzoč med nami, če smo zedinjene tako. On je namreč rekel: “(…) da bi bili eno, da bo svet veroval”.«
In res, Chiari in prvim dekletom iz fokolara se kmalu pridruži množica tistih, ki jih je prevzelo to življenje. Tako je že leta 1945 okrog petsto mož in žena vseh starosti, poklicev in družbenih slojev želelo vzeti za svojega njihov ideal. In vse so imeli skupno, kakor v prvih krščanskih skupnostih.
DO ZADNJIH MEJA ZEMLJE
V evangeliju je zapisano. »Dajajte in se vam bo dalo.« Te besede postaneje vsakodnevna izkušnja. Dekleta in njihovi prijatelji dajejo, dajejo vedno, dajejo še več in prejemajo, vedno in vedno znova prejemajo. Tudi če jim je doma ostalo za vse samo še eno jajce? Dajo ga ubogemu, ki potrka na vrata. Še isto dopoldne nekdo pusti pred hišnim pragom – vrečko jajc!
Pisano je tudi: »Prosite in vam bo dano.« Tako prosijo za vse številne potrebe ne zase, ampak za tiste, ki so v pomanjkanju. In sredi največje vojne vihre prihajajo vreče moke, zavoji mleka, kozarci marmelade, zaboji drv, obleke. Neredko v fokolaru pri mizi, pogrnjeni z najlepšim prtom, ki ga imajo, sedijo fokolarina in revež, pa spet fokolarina in revež …
Bil je praznik Kristusa Kralja in Chiara ter prve tovarišice so se po maši zbrale okrog oltarja. Obrnile so se na Jezusa s preprostostjo tistega, ki ve, kaj pomeni biti Božji otrok. Prosile so ga: »Ti veš, kako je mogoče uresničiti edinost – ut omnes unum sint. Tu smo. Če hočeš, uporabi nas.« Božja beseda tistega dne jih je očarala: »Prosi me,« pravi psalm, »in dal ti bom v posest vse narode do zadnjih meja zemlje.« Tako, v svoji evangeljski preprostosti niso prosile nič manj kot “zadnje meje Zemlje”: zanje je bil Bog vsemogočen.
»TU JE BOŽJI PRST«
Stavek, ki se je dotaknil Chiare in njenih tovarišic, je bil tudi: »Kdor vas posluša, mene posluša.« Kdor posluša škofa, so iz tega sklepale, posluša Kristusa. Prav v tistem času jih je poklical škof in Chiara je pomislila, zakaj, saj razloga ni vedela. Prišle so v mogočno škofijsko palačo in predstavile škofu, kaj se je v mestu začelo dogajati: prava revolucija, ki se je porajala, skoraj ne da bi se tega zavedale. Kljub vsemu so bile pripravljene razpustiti vse, kar se je v tistih mesecih zgradilo, če bi bil škof to želel. Pomislile so: »V škofu govori Bog.« In samo Bog jim je bil pomemben, nič drugega. Mons. Carlo De Ferrari je takrat poslušal Chiaro in njene prve tovarišice, se jim nasmehnil in preprosto izgovoril zgodovinski stavek: »Tukaj je Božji prst.« Do smrti je spremljal Gibanje s svojo odobritvijo in blagoslovom.
Od tedaj je to življenje skoraj neopazno prestopilo meje tridentinske pokrajine. Povabljene so bile v Milano, Rim, na Sicilijo. Povsod so vzcvetele krščanske skupnosti, podobne tisti v Trentu. Življenja ni bilo več mogoče zaustaviti.
V tistih okoliščinah se je v skupini pojavil nepričakovani lik: Igino Giordani. On je odprl pogled skozi okna in vrata hišice na Kapucinskem trgu na ves svet in s tem pokazal na veličino karizme ter njeno vsesplošno veljavnost. Porajajoče se Gibanje ni namenjeno samo vernikom, katolikom, temveč je dar za vse človeštvo. Vzbuja gotovost, da duhovnost, ki se rojeva, skriva v sebi pravo teološko in družbeno revolucijo, ki je namenjena predvsem laikom, tudi poročenim.
Poleti leta 1949 se Igino Giordani pridruži Chiari, ki se je za obdobje oddiha umaknila v tridentinske hribe, v Tonadico v dolini Primiero. Skupaj s skupnostjo živijo evangeljski odlomek, ki govori o Jezusovi zapuščenosti. 12. julija je Chiara zapisala: »Zapuščeni Jezus! Pomembno je, da smo takrat, ko gre mimo, pozorni na to, kar nam hoče povedati, zakaj povedati nam hoče vedno nekaj novega. Zapuščeni Jezus nas hoče popolne: Jezus je edini učitelj in uporablja vse priložnosti, da nas oblikuje, da obrusi našo robatost, da nas posvečuje. Edino potrebno je, da v vseh teh glasovih okoliščin slišimo Njegov glas. Vse, kar se dogaja okrog mene, se dogaja zame, je izraz Božje ljubezni zame.« Štiri dni kasneje, 16. julija, se je začelo obdobje, znano kot “Raj 1949”. Chiara je zapisala: »Trudili smo se živeti nič nas samih, da bi On živel v nas. Na tem niču sva pri obhajilu, ki smo ga odkrili in ljubili kot vez edinosti, z Iginom Giordanijem prosila Jezusa, naj najini duši zedini, kakor sam ve. In izkusili smo – po posebni milosti – kaj pomeni biti živa celica Jezusovega skrivnostnega telesa: biti Jezus in tako v Očetovem naročju. In beseda “Aba, Oče” je vzcvetela na naših ustnicah.
Tako se je začelo posebno svetlo obdobje, v katerem se nam je med drugim zdelo, da nam Bog hoče razodeti svoj načrt nad našim Gibanjem. Bolje smo razumeli tudi številne resnice vere, še posebej, kdo je za človeštvo in vse stvarstvo zapuščeni Jezus, ki je vse povzel v sebi. Ta izkušnja je bila tako močna, da smo mislili, da bo vse življenje takšno: luč in nebesa. Ko pa smo se znašli na trdih tleh, nam je samo eden dal moč še živeti.«
Na list papirja, ki ji ga je iz beležnice poslanskega doma posodil Igino Giordani, je Chiara takrat zapisala mojstrovino, ki se začenja z sedaj že znanim stavkom. »Samo enega ženina imam na zemlji, zapuščenega Jezusa.« Vrnitev s tistega “malega Tabora” pomeni odločilno naznanilo, da je zapuščeni Jezus pot edinosti: »Šla bom po svetu in ga iskala vsak trenutek svojega življenja,« je še zapisano na tistem lističu.
In to niso bile le besede. Leta 1959, ko so nekateri fokolarini poskušali vstopiti v vzhodno Nemčijo, za železno zaveso, je nekdo Chiaro vprašal, zakaj se hoče Gibanje razširiti v tisti mračni predel Evrope, kjer se je zdelo nemogoče izvrševati kakršno koli evangelizacijo. Brez oklevanja je odgovorila: »Ker ljubimo zapuščenega Jezusa.«
PROTISLOVNO OBDOBJE
Že v Trentu je Gibanje zaradi svoje izvirnosti v katoliškem svetu vzbudilo nemalo vprašanj. Ko pa se je v petdesetih letih začelo širiti po vsej Italiji, je Cerkev začela temeljito preučevati nastajajoče Gibanje, ki je izstopalo iz tradicionalnih okvirov laiških združenj in je zaradi svoje novosti porajalo med škofi skrbi glede pastorale in pravovernosti nauka.
Tako se je začelo protislovno obdobje, ki je trajalo približno petnajst let: po eni strani rimska Cerkev in še posebej nekateri italijanski škofje izražajo nujnost, da temeljito preučijo nastajajočo stvarnost, po drugi strani pa se tisti, ki sledijo karizmi edinosti, čedalje bolj “čutijo Cerkev” in spontano povzročijo širjenje, ki ga ni mogoče razložiti z normalnimi apostolskimi merili. Luč poletja 1949 je bila premočna, da ne bi izžarevala.
V tem času, ko se je Gibanje srečevalo z najbolj bolečimi stvarnostmi družbe, od problema komunizma do težav povojnega obdobja in zavesti o pohujšanju, ki ga povzroča razdeljenost kristjanov, je ideal edinosti spoznal Pasquale Foresi, ki je postal, kakor je dejala Chiara, eden od soustanoviteljev Gibanja.
V tistih letih Gibanje prestopi severno mejo in se naglo razširi v skoraj vse evropske dežele. V letih med 1958 in 1967 pride na vseh pet celin.
PREIZKUŠNJE
Nekaj let po začetku Gibanja se začnejo preizkušnje – »Božja logika stvari«. Težke duhovne preizkušnje in dolge noči, ki jih kdo preživlja, predvsem pa negotovost zaradi dolgega in poglobljenega študija Cerkve. Chiara piše: »Vemo: življenje je treba plačati; življenje, ki po nas prihaja do mnogih duš, pride s smrtjo. Samo skozi led bolečine pridemo do požara ljubezni.« In še: »Predvsem ena misel me ni zapustila. Bila je sad boleče notranje preizkušnje in je bila živa bolj kot kdaj prej: razumela sem, kdo sem jaz in kdo je On. On vse, jaz nič. On moč, jaz slabotnost. In prav ta slabotnost, ki sem se je zavedala, mi je vlivala prepričanje, da sadovi, ki smo jih prinašali – na tisoče spreobrnjenj, niso mogli biti drugega kakor Božje delo.«
ROJSTVO
Težko pričakovana potrditev v strani katoliške Cerkve je prišla 23. marca 1962, hkrati s prihodom duha edinosti na najbolj oddaljene celine. Nekaj let kasneje Chiara tako opisuje tisto obdobje: »Preučevanje je bilo težko in dolgo. S svojo stoletno izkušnjo in modrostjo je Cerkev očetovsko preučevala novo cerkveno resničnost, ki se je rojevala.« Chiara v svojem popolnem zaupanju Cerkvi ni odstopila niti za milimeter in večkrat je najbližjim zaupala, da bi vsi poslušno sprejeli tudi odločitev, da razpustijo Gibanje.
Od tedaj naprej in še bolj kot dotlej se je Chiarina zgodba prepletala z zgodovino Gibanja, ki ga je ustanovila in ki se je razvijalo v skladu z Božjim načrtom. Začeli so se oblikovati različni “poklici”, ki so se med seboj razlikovali, skupna pa jim je bila enaka korenitost. Leta 1956, ki so ga zaznamovali dogodki na Madžarskem in v krvi zadušen upor sovjetski okupaciji, so poleg fokolarinov vzcveteli volontarji, “Božji prostovoljci”, kakor je želel Pij XII. Hkrati so se rojevala gibanja mladih, družin, za delo v družbi in v župnijah, in druga, ki so se razmahnila v letih, ki so sledila.
Leta 1961 je duh Gibanja vstopil med kristjane drugih Cerkva. Da je bil na delu Bog, priča dejstvo, da je Chiara leta 1950 na vprašanje p. Boyerja zatrdila, da Gibanje nima ekumenskega značaja. »Bog pa je imel svoje načrte,« je komentirala kasneje.
KONCIL, SODOBNOST IN MLADI
Po prvi odobritvi, ki jo je podpisal Janez XXIII., so s Pavlom VI. prišle prve avdience in naslednje potrditve. Leta 1967 se je po vsem svetu rodila druga generacija Gibanja. 
Sledila ji je tretja in četrta. To so bila leta bobnov in kitar, skupin Gen Rosso in Gen Verde ter drugih ansamblov mladih iz Gibanja fokolarov. Vse do prve javne manifestacije maja leta 1975 na športnem stadionu v Rimu, ko je bilo navzočih petindvajset tisoč mladih.
To je tudi obdobje zavzetega prizadevanja na družbenem področju. Rodijo se nekatera gibanja na široko. Okrog poročenih fokolarinov se oblikujejo Nove družine, okoli volontarjev Novo človeštvo, okrog duhovnikov duhovniško gibanje, okrog mladih, poklicanih v duhovništvo, nova duhovniška generacija, okrog prizadevanja v župnijah župnijsko gibanje …
Razvoj je očiten tudi na ekumenskem področju. 13. junija 1967 se začne izredni odnos Chiare z ekumenskim partiarhom Atenagorom I. iz Istanbula, ki je bil spomenik ljubezni, modrosti in daljnovidnosti, ena največjih osebnosti dvajsetega stoletja, ki pa je tudi hotel biti – kakor je ob različnih priložnostih ponavljal – “preprost fokolarin”. Chiara je zapisala: »On nam je odkril lepoto pravoslavne Cerkve. Prek njega smo razumeli, kako na Vzhodu poudarjajo življenje, to je udejanjanje resnice v življenju, in kako poveličujejo ljubezen.«
UTRDITEV IN POGLABLJANJE
Leta 1976 je v Rocca di Papa prvo srečanje škofov, prijateljev Gibanja, ki se zberejo okrog mons. Klausa Hemmerleja, škofa iz Achna. Naslednje leto prejme Chiara v Londonu nagrado Templeton za napredek vere in s tem uradno naznani medverski dialog Gibanja. Druga za drugo se po vsem svetu rojevajo socialna dela: mesteca, izmed katerih je prvo Loppiano v Toskani, revije … Leta 1982 sedem tisoč duhovnikov in redovnikov iz Gibanja sodeluje na zgodovinskem evharističnem somaševanju, ki ga vodi Janez Pavel II., ki dve leti kasneje obišče center Gibanja fokolarov v Rocca di Papa.
V tistem času se prvič zberejo škofje, prijatelji Gibanja, ki pripadajo različnim Cerkvam in cerkvenim skupnostim. Chiara sodeluje na treh sinodah, leta 1988 pa v Augsburgu v Nemčiji prejme nagrado za mir.
LETA VESELJA
Leta 1990 je Papeški svet za laike potrdil splošne statute dela. Istega leta je Chiara v sodelovanju z msgr. Klausom Hemmerlejem ustanovila “Šolo Aba”, ki poskuša z Jezusovo navzočnostjo med člani prevesti življenje občestva in duhovnost edinosti v svetel in zanesljiv nauk. Leta 1991 je ustanoviteljica in predsednica Gibanja v Braziliji začela projekt občestvenega gospodarstva (ekonomije skupnosti), ki se je v kratkem času razširil na vseh pet celin in zajel številne podjetnike in podjetja.
Ti trije dogodki skupaj z drugimi pričajo o tem, kako je duhovnost vstopila na najrazličnejša področja človekovega delovanja. To se je zgodilo na duhovnem, pa tudi na kulturnem področju, kar potrjuje šestnajst častnih doktoratov, ki jih je Chiara prejela med leti 1996 in 2008. 
Prejela je tudi številna priznanja, od nagrade Unesca za mir leta 1996 in nagrade Sveta Evrope 1998 za človekove pravice do številnih častnih meščanstev.
V teh letih so se v tesnem sodelovanju s Šolo Aba rodile tudi izvirne pobude in poskusi, da bi na različnih strokovnih področjih uresničili spoznanja nauka, ki izvira iz karizme edinosti. Tako se odpirajo nova obzorja na področju teologije, filozofije, politike, ekonomije, medijev, umetnosti, psihologije, pedagogike, arhitekture in celo športa.
DIALOG NA VSEH PODROČJIH
Kamor koli je Chiara prišla, povsod je prišlo do izraza, kako se delovanje Gibanja kaže predvsem v razvijanju štirih dialogov, ki jih spodbuja tudi Cerkev. Prvi, znotraj posameznih Cerkva, je imel nov začetek na predvečer binkošti 1998. leta na srečanju cerkvenih gibanj s papežem; potem dialog na ekumenskem področju. Morda najbolj presenetljivo se je razvijal medverski dialog: s konstruktivnim in stalnim Chiarinim dialogom z afroameriškimi muslimani imama W. D. Mohammeda; z budisti na Tajskem in na Japonskem, s hindujskimi skupinami v Indiji. Leta 1994 je bila izvoljena za častno predsednico WCRP, Svetovne konference verstev za mir.
In končno, dialog z ljudmi neverskih prepričanj. Chiara jih je imenovala “prijatelje” in jim ob neki priložnosti dejala: »Naše delo je poklicano k vesoljnosti. Zato je naše vodilo “Da bi bili vsi eno”. In v tem “vsi” ste tudi vi. Ne moremo brez vas … Zedinjale nas bodo vrednote, konkretna prizadevanja.«
Pečat temu obdobju je dalo apostolsko pismo Na pragu novega tisočletja, v katerem je Janez Pavel II. vsej Cerkvi predlagal “občestveno duhovnost”, ki je v edinstvenem sozvočju z “duhovnostjo edinosti”, ki jo Gibanje od vedno uresničuje.
PRIHODNOST
Leta 2003, ob 60. obletnici Gibanja, je Chiara v nekem intervjuju povedala: »Ob tej obletnici sem skoraj v sveti tišini spričo tega, da se je v teh desetletjih pred mojimi očmi rodilo, raslo in se razvijalo Božje delo, ki je iz majhnega semena postalo – kakor ga je videl že Pavel VI. – veliko drevo, katerega veje segajo do zadnjih meja zemlje. Ob tem čutim veliko hvaležnost Bogu.«
Na vprašanje glede prihodnosti dela sledi preprost odgovor: »Ni mi znana. Zapisana je v nebesih. Na nas je, da jo z Božjo pomočjo poskušamo razumeti in uresničevati, kakor smo to delali doslej in še bolje.«
ZADNJA PREIZKUŠNJA
Zadnja tri leta zemeljske pustolovščine so bila za Chiaro Lubich najtežja. Ženin, zapuščeni Jezus, je prišel v “slovesni podobi”: v temi, ko se je zdelo, da je Bog izginil, kakor zaide sonce za obzorjem. 
Kljub temu Chiara ne neha ljubiti trenutek za trenutkom, brata za bratom. Nadaljuje s služenjem “Božjemu načrtu” z Gibanjem, tako da spremlja njegov razvoj do zadnjih dni, ko – v njeno veliko radost – Vatikan odobri nastajajočo univerzo, ki nosi ime “Sophia” (modrost). Ena sama je bila in je ostala njena želja: »Želim si, da bi Marijino delo ob koncu časov, ko bo strnjeno pričakovalo srečanje z zapuščenim-vstalim Jezusom, lahko reklo: “Tistega dne, moj Bog, bom prišel k tebi … s svojimi najbolj norimi sanjami: da bi ti prinesel svet v svojih rokah”. Oče, da bi bili vsi eno!«
Chiara je odpotovala 14. marca 2008 nekaj po drugi uri zjutraj. Zadnji mesec je preživela na polikliniki Gemelli v Rimu. Tam je še odgovarjala na pisma in sprejemala pomembne odločitve za Gibanje. Prejela je papeževo pismo, ki ga je pogosto prebirala, saj ji je bilo v veliko tolažbo. Obiskal jo je tudi patriarh Bartolomej in jo blagoslovil.
V zadnjih dneh je večkrat ponovila željo, da bi se vrnila domov. Njena želja je bila uslišana. Osebno je pozdravila svoje prve tovarišice in najožje sodelavce.
Medtem ko se je njeno zdravstveno stanje slabšalo in je ugašala, je k njej prihajalo na stotine ljudi, ki so ure in ure drug za drugim stopali v njeno sobo, da bi jo videli, jo poljubili, ji še enkrat rekli eno samo besedo: Hvala. Ganjenost je velika, a še večja je vera v ljubezen. Zazvenel je Magnifikat za velika dela, ki jih je Gospod storil po njej, z obnovljeno obljubo, da bomo živeli evangelij, to je ljubili, kakor je vedno živela in učila Chiara.
Vir: Michele Zanzucchi, Irena Santoro (Novi svet 5 2008)