Pred dvajsetimi leti je zaradi civilne vojne v Ruandi umrlo 800.000 ljudi. Moč odpuščanja v zgodbi Pine Uwimana in pobuda, zaradi katere bodo na veliki teden pokopali žrtve v skupen grob.
7. aprila 1994 ne bodo mogli pozabiti. Letalo predsednika Ruande Juvénala Habyarimana so zrušili ekstremisti plemena Hutu in država je zdrsnila v civilno vojno, ki so jo že dolgo skrbno pripravljali. Grozote so se neverjetno hitro širile, tekle so reke krvi vse do 19. julija 1994. Po ocenah OZN je umrlo 800.000 ljudi.
Letos mineva dvajset let od pozabljene tragedije, ki jo zgodovina beleži kot podaljšan pokol z mačetami. V resnici je bila načrtovana z mediji, ki so podžigali sovraštvo med plemeni Hutu in Tuci, vse pa je bilo sad vpliva zahodnih držav ‒ večno uporabnega načela »Deli in vladaj« ‒ da bi lahko kontrolirali Ruando, čudovito deželo tisočih gričev. Ni šlo samo za spopade med plemeni, ampak za sad slepih kolonialnih politik, ki so poudarjale in razširjale razlike, te pa na začetku niso izvirale iz plemenskih ločitev.
Pina Uviwama je iz plemena Tuci, živi v Italiji, vendar je bila v Afriki v času izbruha pokolov. Tudi njena družina je doživela grozo. Spominja se: »Devetintrideset mojih sorodnikov je bilo umorjenih. Nisem se mogla potolažiti. Počasi, počasi sem se znebila teh občutkov v duši, a se mi je zdelo, da nič več nima smisla v življenju.«
Delala je pri Rdečem križu in se preselila v Kenijo, kjer je od blizu skrbela za ranjence in begunce, »a nisem mogla pogledati v obraz ljudi iz drugega plemena, ki so se udeležili pobojev.« Prehudo je bilo in preveč boleče. Nekega dne je srečala na hodniku Hutujce in ni se mogla ogniti njihovemu pogledu. Sovraštvo je naraslo. »Pomislila sem na maščevanje, bila sem zmedena, znašla sem se na razpotju: zapreti se v svojo bolečino in notranjo jezo ali prositi Boga za pomoč?«
Čez nekaj dni je prepoznala v pisarni osebe, ki so bili Hutujci iz njenega mesta. »Prepoznali so me in neugodno so se počutili, šli so iz pisarne. Tudi oni so me imeli za sovražnico.« Moč odpuščanja je bilo edino orožje za družbeno spravo. Pina se je tega zavedala. Naučila se je iz evangelija. »Prisilila sem se in se napotila k njim, govorila sem v našem jeziku, nisem povedala za svojo družino, ampak sem se zanimala za njihove potrebe.«
Čez eno leto se je vrnila v Ruando in obiskala edino preživelo sestro. Izvedela je, da je človek, ki je ubil njene brate, ujet in zaprt. Rana je bila še vedno odprta, posebej zato, ker je bil ta človek zelo blizu njeni družini. »Čeprav sem trpela in sem s svojo odločitvijo nasprotovala ljudem, ki so hoteli maščevanje, mi je bilo jasno, da ne morem narediti koraka nazaj na odprti poti do odpuščanja.«
Tudi sestro, ki je bila priča pokolu, je prepričala in skupaj sta odšli v zapor obiskat to osebo. »Nesli sva ji cigarete, milo, kar sva lahko, zlasti pa sva mu šli povedat, da sva mu odpustili. Tako sva naredili.« Ne le to, Pinina sestra je posvojila 11 otrok vseh narodnosti. Nekaj nepojmljivega za Ruando!
Minilo je dvajset let in Pina meni, da še ni vsega konec. »V mestu je bolje, a na podeželju še vedno obstajajo razprtije.« Med velikonočnim tednom bodo vse žrtve vojne v Ruandi pokopane na istem pokopališču. Danes imajo vse za heroje domovine, a vsi se s tem ne strinjajo, hočejo, da je jasno, kdo je bil Hutu, kdo je začel, kdo so Tuci, ki so prestajali pokole. »Zame je to korak naprej,« pravi Pina, »zopet bo tako, kot je bilo pred vojno.« Iniciativa se imenuje “Cvet sprave”, saj želi prinašati nove sadove miru v ruandsko družbo.
Aurelio Molè
Vir: Citta Nuova
