»Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze.«
(Mr 1,3) najmlajši čb b otroci pps

Te besede so namenjene meni. Gospod prihaja in moram biti pripravljen sprejeti ga. Vsak dan ga prosim: »Pridi, Gospod Jezus.« In on odgovarja: »Da, pridem kmalu.«1 Stoji pri vratih in trka, prosi, da bi lahko stopil v hišo.2 Ne morem ga pustiti izven svojega življenja.
Vabilo, naj sprejmemo Gospoda, ki prihaja, je izrekel Janez Krstnik. Namenil ga je Judom svojega časa. Od njih je zahteval, naj priznajo svoje grehe in se spreobrnejo, naj spremenijo svoje življenje. Bil je prepričan, da je Mesijev prihod pred vrati. Toda ali ga bo ljudstvo, ki ga je stoletja dolgo čakalo, prepoznalo, bo poslušalo njegove besede, bo šlo za njim? Janez je vedel, da se je za sprejem treba pripraviti, zato nujno vabilo: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze.«

Te besede so namenjene meni, kajti Jezus še naprej prihaja vsak dan. Vsak dan trka na moja vrata in tudi jaz, kakor Judje v Krstnikovem času, ga ne prepoznam zlahka. Tedaj se je, v nasprotju s pričakovanjem vseh, prikazal kot skromen tesar iz Nazareta, neznane vasi. Danes se pojavlja v podobi begunca, brezposelnega, delodajalca, sošolke, v podobi domačih, tudi v ljudeh, v katerih se Jezusovo obličje ne kaže v vsem svojem sijaju, nasprotno, včasih se zdi skrito. Njegov nežni glas – ki vabi k odpuščanju, k temu, da drugim darujem zaupanje in prijateljstvo, k temu, da naj se ne prilagajam odločitvam, ki so nasprotne evangeliju –, pogosto zadušijo drugi glasovi, ki ščuvajo k sovraštvu, k osebni koristi, h korupciji.
Od tod prispodoba o krivih in neprehodnih poteh, ki nas spominjajo na prepreke, ki ovirajo Božji prihod v naše vsakdanje življenje. Ne splača se naštevati revščine, sebičnosti, grehov, ki so v srcu in nas napravljajo slepe za njegovo navzočnost in gluhe za njegov glas. Vsak od nas, če je iskren, ve, katere ovire mu preprečujejo srečanje z Jezusom, z njegovo besedo, z osebami, s katerimi se istoveti. Vabilo besede življenje je torej namenjeno prav meni: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze.«

Popraviti moram tisto sodbo, zaradi katere drugega obsojam in z njim ne govorim, da bi ga lahko razumel, ljubil in mu začel služiti. Popraviti moram napačno vedenje, zaradi katerega sem izdal prijatelja, sem nasilen in ne spoštujem državnih zakonov, da bi se spreobrnil in postal človek, ki je pripravljen prenašati tudi krivico, samo da ohrani odnos, se je pripravljen osebno umakniti, samo da raste bratstvo v okolici.
Beseda, ki nam je predložena ta mesec, je trda in krepka, a nas hkrati osvobaja in lahko spremeni moje življenje, me odpre za srečanje z Jezusom, tako da pride živet vame in potem on deluje in ljubi v meni.
Ta beseda, če jo živimo, zmore še veliko več: lahko rodi Jezusa med nami, v krščanski skupnosti, v družini, v skupinah, v katerih delujemo. Janez jo namenja vsemu ljudstvu: in Bog »se je naselil med nami«,3 med svojim ljudstvom.
Zato hočemo – in pri tem drug drugemu pomagamo – zravnati steze naših odnosov, odstraniti vsako popačenost, ki je lahko med nami, in živeti usmiljenje, h kateremu smo letos poklicani. Tako bomo skupaj postali dom, družina, ki je sposobna sprejeti Boga …
To bo božič: Jezus bo našel prosto pot in bo lahko ostal med nami.
Fabio Ciardi

1. Prim. Raz 22,17.20; 2. prim. Raz 3,20; 3. prim. Jn 1,14.