»On prihaja, da vas reši.«
(Iz 35,4) najmlajši b čb otroci pps

Glagol v stavku je v sedanjiku : on prihaja. To je gotovost sedanjega trenutka. Ni nam treba čakati na jutrišnji dan, na konec časov ali na drugo življenje. Bog se odzove takoj, v ljubezni ni odlašanja ali zamud. Prerok Izaija se obrača na ljudstvo, ki tesnobno čaka na konec pregnanstva in vrnitev v domovino. V teh dneh, ko pričakujemo božič, se nam sama od sebe utrne misel, da je bila podobna obljuba odrešenja dana Mariji: »Gospod je s teboj« (Lk 1,28); angel ji je naznanil rojstvo Odrešenika.
A ne prihaja na kakršen koli obisk. Njegov prihod je odločilen, je izjemnega pomena: prihaja nas rešit! Česa? Smo mar v hudi nevarnosti? Da. Včasih se tega zavedamo, včasih ne. Prihaja, ker vidi sebičnost, ravnodušnost do tistih, ki trpijo in so v stiski, vidi sovraštvo, razdeljenosti. Srce človeštva je bolno. Prihaja, ker ga vodi sočutje do njegove stvaritve, noče, da bi se pogubila.
Kakor brodolomcu, ki se potaplja, nam ponuja roko. Na žalost imamo prav to sliko, ki se dan za dnem pojavlja, begunce, ki skušajo prepluti morja, v tem času vedno znova pred očmi. Gledamo, kako hitro se oprimejo ponujene roke in rešilnega jopiča. Tudi mi lahko vsak trenutek zgrabimo ponujeno Božjo roko in mu z zaupanjem sledimo. On ne le, da ozdravlja naša srca zagledanosti vase, zaradi katere se zapiramo sami vase, temveč nam tudi poklanja sposobnosti, da pomagamo tistim, ki so v stiski, ki so žalostni ali v preizkušnji.
»Težav seveda ne rešuje zgodovinski Jezus ali Jezus kot glava skrivnostnega telesa,« je zapisala Chiara Lubich. »To dela Jezus v nas, Jezus v meni, Jezus v tebi. Mostove in ceste gradi Jezus v človeku, v določenem človeku, ko je v njem njegova milost. /…/ Kot drugi Kristus, kot ud njegovega skrivnostnega telesa vsak človek prinaša svoj značilni prispevek na vsa področja življenja: v znanost, v umetnost, v politiko, v komunikacijo in tako naprej.« Človek je s tem Kristusov sodelavec. »To je utelešenje, ki se nadaljuje, popolno utelešenje, ki je povezano z vsemi Jezusi Kristusovega skrivnostnega telesa.«1
To se je pripetilo Robertu, nekdanjemu zaporniku, ki je našel tistega, ki ga je “rešil”, in se je sam spremenil v človeka, ki “rešuje”. Svojo izkušnjo je 24. aprila povedal na mariapoliju2 v Villi Borghese v Rimu. »Po koncu dolgega zapora sem nameraval začeti znova živeti, a kakor vemo, ostaneš za ljudi za vedno, čeprav si odslužil svojo kazen, manj vreden. Ko sem iskal delo, so bila vsa vrata zaprta. Moral sem beračiti, šest mesecev sem bil brezdomec. Potem pa sem srečal Alfonsa, ki s pomočjo združenja, ki ga je ustanovil, pomaga družinam zapornikov. “Če hočeš znova začeti, pojdi z menoj,” mi je rekel. Zdaj mu že leto dni pomagam pripravljati kuverte s pomočjo za družine zapornikov, ki jih hodimo obiskovat. Zame je to izredna milost, kajti v teh družinah vidim samega sebe. Vidim dostojanstvo osamljenih žena z majhnimi otroki, ki živijo v obupnih okoliščinah in čakajo koga, ki bi jim prinesel malo tolažbe, malo ljubezni. Ko se darujem, znova najdem svoje človeško dostojanstvo in moje življenje ima smisel. Imam še večjo moč, ker imam v srcu Boga, ker se počutim ljubljenega …«
Fabio Ciardi