»Čujte torej, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!«
(Mt 24,42) mp3 pps

V tem odlomku iz Matejevega evangelija Jezus pripravlja učence na svojo dokončno in nepričakovano vrnitev, ki jih bo presenetila.
Tudi v tisti zgodovinski dobi so obstajale mnoge težave, vojne in vsakovrstno trpljenje. Izraelsko ljudstvo je upalo, da bo vmes posegel Gospod in izbrisal solze. Zato jih ob pričakovanju ni bilo strah, ampak so ga doživljali kot olajšanje, kot čas rešitve.
Tu nam Jezus odkrije veliko skrivnost: dobro naj živimo sedanji trenutek, saj se bo vrnil, ko bomo pri delu, zaposleni z običajnimi rečmi našega vsakdana, pri katerih pogosto pozabimo na Boga, ker nas preveč skrbi za jutrišnji dan.

»Čujte torej, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!«
Čujte: to je vabilo, naj imamo odprte oči, naj prepoznavamo znamenja Božje navzočnosti v zgodovini, v vsakdanjem življenju in pomagamo drugim, ki živijo v temi, da najdejo pot življenja.
Ker kristjan ne ve zanesljivo, katerega dne bo prišel Gospod, nenehno pričakuje; to ga opogumlja, da intenzivno živi sedanji trenutek, da ljubi danes, ne jutri; da odpušča zdaj, ne potem; da spreminja resničnost danega trenutka in ne čaka na to, da bo našel čas na svojem urniku, polnem nalog.
Ko je Chiara Lubich razmišljala o tej besedi, je zapisala: »Ali si opazil, da na splošno življenja ne živiš, temveč životariš v pričakovanju nekega “potem”, ko bi moralo priti nekaj “lepega”? Nekaj “lepega, kar pride potem”, seveda mora priti, a ni tisto, kar pričakuješ. Neki božanski čut ti pravi, da pričakuješ nekoga ali nekaj, kar bi te moglo zadovoljiti. Morda misliš pri tem na praznik ali na prosti čas ali na kakšno posebno srečanje. Ko pa to mine, nisi zadovoljen, vsaj v polnosti ne. In znova začneš živeti v sivi vsakdanjosti, negotov, vedno v pričakovanju. V resnici pa je med sestavinami življenja, tudi tvojega, tista, ki ji nihče ne more uiti: to je srečanje z Gospodom, ki prihaja. To je tisto “lepo”, po katerem nezavedno hrepeniš, ker si ustvarjen za srečo. In polno srečo ti lahko da samo On.«1

»Čujte torej, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!«
Gospod Jezus bo gotovo prišel ob koncu življenja vsakega človeka, a že zdaj ga lahko prepoznavamo kot stvarno navzočega v evharistiji, ki naj jo obhajamo in delimo, v njegovi besedi, ki naj jo poslušamo in živimo, v vsakem bratu in sestri, ki naj ga sprejmemo, v njegovem glasu, ki govori po naši vesti.
Tudi danes je naše življenje polno izzivov in sprašujemo se: »Kdaj se bo vse to trpljenje končalo?«
Ne moremo nedejavno pričakovati Gospodovega posega: vsak trenutek je treba izkoristiti, da bi pospešili prihod Božjega kraljestva, njegovega načrta bratstva. Vsako majhno dejanje ljubezni, vsaka prijaznost, vsak nasmeh, ki ga podarimo, spreminja naše življenje v nenehno in rodovitno pričakovanje.
Paco, bolniški duhovnik v bolnišnici v Španiji, kjer je veliko ostarelih bolnikov, ki včasih trpijo zaradi hudih degenerativnih bolezni, pripoveduje: »Ko sem potrkal na vrata sobe ostarelega bolnika, ki pogosto kriči proti veri, sem se za trenutek obotavljal. A želel sem mu pričevati o Božji ljubezni. Vstopil sem z najlepšim nasmehom, kar jih premorem. Nežno sem se pogovarjal z njim in mu razložil lepoto zakramentov. Vprašal sem ga, ali bi jih rad prejel, in odgovoril mi je: “Seveda!” Spovedal se je in prejel obhajilo in bolniško maziljenje. Še nekaj časa sem ostal z njim. Ko sem se poslovil, je bil dobre volje in hčerka, ki je bila navzoča, je bila osupla.«
Letizia Magri

1 Ch. Lubich, Beseda življenja za december 1978.