Iz Sirije so pisale najstnice iz Gibanja.
»Nekega dne so v Alepu uporniki vdrli v mestno četrt, v kateri živimo številni iz Gibanja. Prav tedaj smo bile na facebooku in smo klepetale med seboj. Zaskrbljenost, jeza … Izlivale smo svoja čustva. Iz strahu je ena napisala: Očitno je Bog proti nam! Ne, on joka z nami. Ti ljudje so nam uničili življenje. Poskusimo ljubiti tudi njih. Kako vendar?! Tako, da molimo, da bi tudi oni našli ljubezen!
Na koncu smo sprejele izziv, da ljubimo tudi tiste, ki nam delajo zlo.
Mira iz Alepa je napisala: Če povem po resnici, ne uspem vedno živeti ideala edinosti tako, kakor bi rada. Sovraštvo okoli mene je skoraj, skoraj prodrlo v moje srce, a ne bo zmagalo. Loteva se me črnogledost, pesimističen pogled na življenje. Nato sem se vprašala: Kako je lahko Chiara Lubich živela sredi vojne in se je začelo gibanje? Odgovorila sem si: Če je uspela ona, to pomeni, da bo morda uspelo tudi meni. To mi daje spodbudo za naprej, da začnem znova. Poskušam razumeti, da moramo truditi ljubiti, kakor bi ljubil Jezus na našem mestu v Siriji, zato pomagamo drugim, kakor moremo; morda samo z majhnimi pozornostmi.
Prosim vse, da molite, kajti verjemite: vaše molitve nam dajejo veliko moč. Upam, da ne bo nihče izmed vas živel tako temnih trenutkov, kakršne doživljamo mi, ali da bi videl to, kar vidimo mi. Oprostite, ker sem tako kratka, hitela sem, da ne bi prej odklopili elektrike. Prosimo Gospoda, naj vlije mir v naša srca.«
V to verigo molitev je vključenih veliko ljudi po svetu: to je “time-out” vsak dan opoldne po lokalnem času. Zamisel se je rodila tik pred svetovnim kongresom (leta 1987), srečanjem Otrok za edinost. Ime je svetoval deček, ki je igral košarko.
Chiari Lubich je bila zamisel tako zelo všeč, da je med zalivsko vojno prosila za “dovoljenje”, da jo uporabi za molitve za mir. Decembra 2012 jo je Maria Voce znova predlagala: »Samo Bog lahko pomaga ustvariti mir, ki ga človeštvo potrebuje. Res je potrebna močna, mogočna molitev v prenovljeni veri, da Bog to lahko stori. Če prosimo Boga v edinosti, nam pomaga.«
Vir: časopis Gen3 – št.1/2013
