Chiara Lubich je 8. februarja 1998 odgovarjala na vprašanja na srečanju prijateljev Gibanja fokolarov brez verskega prepričanja. Objavljamo enega od teh odgovorov, ki bi ga lahko naslovili tako: Dialog presega strpnost.
“Dialog gre veliko dlje od preproste strpnosti, ki je bila ob svojem času že velik napredek in je vrednota, ki je v naši družbi vedno v nevarnosti.
Če je lord Stanope pred dvema stoletjema že mogel reči, da bodo strpnost, za katero so nekoč prosili kot za milost in so jo zatem osvojili kot pravico, ‘nekega dne odbijali kot žalitev’, je to rekel zato, ker je predvideval, da bomo tistega dne – mi upamo, da je to danes – postali občutljivi za višjo vrednoto, to je za dialog: to je biti ne le strpni do drugega, ampak ga globoko spoštovati, sprejemati drugačne ideje, da bi jih lahko delili med seboj in predvsem graditi odnos med pravimi brati.
Kaj misliš o takem razmišljanju?”
Chiara: Mislim, da dialog prav gotovo zelo presega strpnost, čeprav je ne bi popolnoma zaničevala, ker je na določenih krajih bolje, da obstaja, kajti tako vsaj ni prepirov, ni borbe. Dialog pa je čisto nekaj drugega: to je medsebojno bogatenje, da se imamo radi, da se že imamo za brate, pomeni ustvarjati vesoljno bratstvo na tej zemlji, torej je to popolnoma nekaj drugega.
Seveda je dialog pravi, če ga oživlja prava ljubezen. Prava ljubezen pa je prava, če je nesebična, sicer ni ljubezen; kakšna ljubezen je? Je sebičnost. Postavili ste mi več vprašanj o možnosti, da bi ljubezen razumeli kot interes, tudi sam dialog. Tak dialog bi bil grajen brez ljubezni, torej ne bi bil dialog, ampak nekaj drugega. Prozelitizem. Prozelitizem mora ostati zunaj teh vrat, ne more biti tukaj, kajti sicer ni dialoga. Dialog pomeni ljubiti, darovati tisto, kar imamo v sebi, iz ljubezni do drugega, in nato tudi prejemati in se bogatiti. To je dialog: postati, kakor pravijo naši gen, “ljudje-svet”, ki imajo v sebi vse druge in ki so uspeli dati tudi svoje. Tako bi rekla.
Spominjam se prvih časov, kako smo začele, kako nam je bilo svetovano, naj bo smer, ki se je moramo držati, ljubezen. Pri tem nam je bilo kristalno jasno, da mora ta ljubezen biti nesebična; ne smem ljubiti tistega človeka, da bi ga osvojila, ne smem ljubiti, da bi imela skupinico zase, ne smem ljubiti, da bi vplivala na urad, v katerem delam, ali na šolo … Ne: ljubiti moram, da bi ljubila. Mi smo to delali iz nadnaravnih razlogov, ker je naše prepričanje krščansko prepričanje. Tukaj lahko tako delamo, da bi prišli do bratstva, do vrednote vesoljnega bratstva, ne pa zato, da bi koga osvojili (…).
www.centrochiaralubich.org (prepis posnetka)
