Pred vami je besedilo nagovora, ki ga je imela Maria Voce, predsednica Gibanja fokolarov, na Katoliški akademiji v Berlinu 3. maja 2013 med svojim obiskom skupnosti Gibanja v Nemčiji.
Spregovorila je o pomenu dialoga v izkušnji Chiare Lubich.
Poglobiti moram, čeprav na kratko, pomen dialoga v izkušnji Chiare Lubich in Gibanja fokolarov.
Ko opazujem razmere v sedanjem svetu, odkrivam posebej dva izziva. Prvi je ogroženost miru: vedno več je majhnih ali večjih napetosti, ki se pogosto razvijejo v spopade.
Te napetosti povečuje ekonomska kriza, ki celotne narode vodi v lakoto ‒ to lakoto pa pogosto izkorišča terorizem za nabiranje svojih aktivistov.
Spreminja se tudi svetovni politični zemljevid. V Evropi smo na primer priče pritoku migrantov, kar se nikakor ni dogajalo do osemdesetih let prejšnjega stoletja; v nekaterih državah vedno manjša rodnost odpira prazne prostore, ki jih vedno bolj zasedajo tuji narodi. Ti pojavi globoko vplivajo na podobo držav in vzbujajo srečevanje med ‘različnimi’, ki se praktično ne poznajo. Taka srečanja imajo lahko prav gotovo pozitivne vidike, ki bogatijo, vendar pogosto nastajajo nasprotja in težave v skladnem sožitju in te so potencialni detonatorji nasilja.
Na žalost je velikokrat v nevarnosti prav mir, ko vse to prikazujejo kot verska nasprotja.
Poleg tega komunikacijska sredstva prikazujejo bolj negativne vidike, s tem povečujejo probleme in ustvarjajo podlago za nove napetosti in spopade.
Čeprav je svet že prava globalna vas, je res, da pogosto živimo v ozračju ravnodušnosti, napetosti in strahu.
Drugi izziv je po mojem v želji ljudi in narodov, da potrjujejo svojo identiteto.
Opazna je potreba po priznanju tlačene ali izgubljene identitete, po spoštovanju tudi s strani prevladujoče kulture in po interakciji z drugimi kulturami. Kljub temu proces integracije in med-kulturnosti ni vedno lahek še zato, ker ga zelo pogosto oteži socialna neenakost.
Pred tako svetovno panoramo je človeštvo poklicano uporabljati nove strategije, si prizadevati ustvarjati miroljubne odnose in vzpostavljati pravo vesoljno bratstvo.
K udejanjanju takega velikega globalnega projekta so poklicani dati svoj nujni prispevek vsi moški in vse ženske sveta.
Ob tem odkrivamo, da so spoznanja Chiare Lubich zelo pomembna prav v tem okolju in da lahko naša izkušnja dialoga daje odgovore, ki so morda majhni, a konkretni.
Chiara je iz Jezusove molitve “Da bi bili vsi eno” (Jn 17,21) – ki bi jo lahko prevedli v “narediti iz celotnega človeštva eno samo družino” – naredila geslo svojega življenja in povabila na milijone ljudi po vsem svetu, naj si ga prizadevajo živeti in uresničiti. “Da bi bili vsi eno” je poseben namen Gibanja fokolarov, torej to, za kar se je Gibanje rodilo.
V tej perspektivi je dialog, izražen v svojih brezmejnih razsežnostih, za Gibanje fokolarov temeljni in nujni vidik, še več, je glavna pot, po kateri je treba hoditi z upanjem v uspeh za vse, ki hočejo prispevati k uresničevanju vesoljnega bratstva. Dialog je življenjski slog, nova kultura, ki jo Gibanje lahko ponudi in jo hoče ponuditi današnjim možem in ženam.
Pogledali bomo značilnosti dialoga Gibanja. Prva značilnost je temelj le-tega.
Chiara nas je vedno učila, naj gledamo na Boga kot na Očeta vseh in posledično na vsakega moškega ali na vsako žensko, s katerima se srečamo, kot njegovega sina ali njegovo hčer, zato kot našega brata ali našo sestro. Sama je to razkrivala, ko se morda še ni dobro zavedala, kaj v resnici pomeni, v pismu svojim tovarišicam že leta 1947:
»Predvsem mora duša vedno upirati svoj pogled na edinega Očeta toliko otrok, potem pa gledati na vsa bitja kot na otroke enega samega Očeta. Z mislijo in srčno ljubeznijo mora vedno presegati vsako mejo, ki jo postavlja zgolj človeško življenje, in nenehno, tako da pride v navado, težiti k vesoljnemu bratstvu v enem samem Očetu, Bogu.«1
Če je to temelj, je metoda dialoga, kakršnega nas uči Chiara, nujno ljubezen! To je dialog med brati, zato dialog med osebami, ne med ideologijami ali miselnimi sistemi. Ta dialog mora nujno podpirati in biti njegova vsebina usmiljenje, sočutje, ljubezen, kakor je povzeta v zlatem pravilu, načelu, ki ga najdemo v vsaki kulturi in religiji ter v Matejevem evangeliju, 7. poglavju, 12. vrstici: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!«
Ko je Chiara leta 1970 govorila skupini fokolarinov, je spomnila na to: »Če nimamo ljubezni, ne bomo imeli Božje luči in dialog, kateri koli dialog, lahko postane neploden, brez sadov; postane pogovor, klepetanje, govorjenje. Ne: dialog mora biti ljubezen. V življenju lahko samo ljubimo, kajti samo Sveti Duh v nas – ki je Božja luč – nam lahko res pomaga odgovoriti, znati vzpostavljati dialog, dati pravi odgovor, graditi.«2
Z ljubeznijo in usmiljenjem, ki sta temelj dialoga, ne odkrivamo tistega, ki je ob nas, samo v novi luči, ampak nam odkrivata različnost, kakršna koli je že, kot dar.
»Tisti, ki je ob meni,« je zapisala Chiara, »je bil ustvarjen v dar meni, in jaz sem bila ustvarjena v dar njemu. Na zemlji je vse v odnosu ljubezni z vsem: vsaka stvar z vsako stvarjo. A biti je treba Ljubezen, da bi odkrili rdečo nit med ustvarjenimi bitji.«3
Danes se stiki zaradi velikih možnosti, ki nam jih ponujajo komunikacijska sredstva, množijo, postajajo pa kratki, kot muha enodnevnica, brez smisla ‒ razbijajo ali krčijo pa se odnosi.
Samo ljubezen, ki vnaša v odnos jaz-ti razsežnost, ki presega samo človeško raven, lahko spreminja stike v odnose, to je, lahko ustvarja mreže pravega bratstva.
In prav to ljubezen je živela Chiara Lubich in je z njo nalezla vse, ki se navdihujejo pri njej.
To ni kakršna koli ljubezen, ampak umetnost, kakor jo je sama označila: “umetnost ljubezni”. Opisala jo je in povzela v nekaj temeljnih točk: ljubiti vse, kar pomeni, da taka ljubezen ne dovoljuje diskriminacije. S to ljubeznijo ne ljubimo samo sorodnikov in prijateljev, ampak vse: belca in črnca, rojaka in tujca, prijatelja in sovražnika, bogatega in revnega, vplivnega človeka in berača, človeka svoje vere, druge vere ali ateista.
Ljubiti vedno: ta ljubezen ne dovoljuje premorov, postankov, izgovorov. Sili nas ljubiti v vsaki okoliščini.
Ljubiti prvi: ta ljubezen vedno začenja s pobudo, ne čaka, da bo ljubljena, ali pričakuje, da se bo ljubezen vrnila.
V teku let smo v Gibanju poudarili pet posebnih okolij dialoga.
Poleg prvega in naravnega dialoga med ljudmi, ki pripadajo isti Cerkvi, si Gibanje od šestdesetih let prizadeva ustvarjati prostore in priložnosti za srečanja med člani različnih krščanskih Cerkva, da bi bilo vedno več “občestva” med tistimi, ki hodijo za Jezusom.
Od sedemdesetih let je poklicano delati na fronti, ki je danes bistvenega pomena, na fronti dialoga med verniki različnih verstev z zelo koristnimi izkušnjami med kristjani, judi, muslimani, budisti, hindujci, sikhi, a tudi s pripadniki tradicionalnih afriških verstev.
Te razsežnosti dialoga so se razvile brez vnaprej pripravljenega programa in resnično brez načrta. Chiara sama se je globoko čudila temu, da je ljudi različnih verskih izročil ta duh pritegnil. Na medverskem srečanju v Švici je trdila tole: »60 let od začetka izkušnje Gibanja fokolarov (…) smo vedno znova presenečeni, ko odkrivamo, da se duhovna pot, na katero nas je Bog postavil, srečuje z vsemi drugimi duhovnimi potmi kristjanov, a tudi vernikov drugih verstev.«4
Ne le to. Zatem smo začeli dejavno sodelovati s številnimi možmi in ženami brez verskega prepričanja, jim je pa pri srcu dobro človeške osebe in številna temeljna načela.
V zadnjih letih se je še razvil tako imenovani dialog s sodobno kulturo. Številni člani Gibanja, ki delujejo kot strokovnjaki v raznih kulturnih okoljih, so ugotovili, da se Chiarina perspektiva vesoljnega bratstva ne omejuje samo za versko okolje, ampak vpliva na ekonomijo, politiko, filozofijo, sociologijo, umetnost, šport, pedagogiko, pravosodje, medijski svet itn. Tako odkrivamo plodnost skupnega iskanja odgovorov na najtežja vprašanja sedanje kulture.
Benedikt XVI. je na srečanju s svetom kulture v Lizboni leta 2010 povedal: »Ko ugotovimo kulturno različnost, moramo omogočiti, da ljudje ne samo sprejmemo obstoj kulture drugega, ampak si tudi sami želijo biti obogateni z njo in ponuditi ji to, kar posedujejo dobrega, resničnega in lepega.«
Manjše ali večje izkušnje našega Gibanja so dale pomembne prispevke na različnih področjih, ponudile so predloge in modele, ki jih je možno posnemati in so trajni, kot je to občestvena ekonomija, Politično gibanje za edinost in druga.
Danes bi radi v Berlinu, zgodovinsko tako bogatem mestu, nekakšnem simbolu možnosti rušenja vseh zidov in preprek, naredili vse, kar lahko, da bi ta življenjski slog in to sporočilo, ki nam ga je pustila Chiara Lubich, obrodila sad in ustvarjala dele bratstva v Nemčiji in na vseh koncih sveta v blagor celotnemu človeštvu.
