Nekaj prijateljev iz Gibanja fokolarov se je po dveh mesecih vrnilo v to državo z uničujočo vojno in lakoto. Na uredništvo italijanske revije Città Nuova redno pošiljajo pripovedi o vsakdanjem življenju teh ljudi, ki dve leti živijo sredi bomb in v ravnodušju mednarodne skupnosti.
To kot pričevanje za spodbujanje pobud za mir.
Predsednica Gibanja fokolarov Maria Voce je začela z mednarodno akcijo, da bi se ustavilo prelivanje krvi v Siriji in bi se začelo mirovno pogajanje v dobro milijonov nemočnih in nezaščitenih državljanov. Time out, minuta tišine ali molitve, ki jo točno ob 12 h po vsem svetu, namenjajo za Sirijo. Molitev spodbuja tudi dnevnik skupnosti Gibanja, ki nastaja neposredno v Damasku in Alepu.
»Prispeli smo včeraj po dveh mesecih odsotnosti. Ker nimamo več stanovanja, smo se zatekle v prodajalno kave v starem delu mesta Damaska, v Bab Touma. Srečale smo nekaj prijateljev iz skupnosti Gibanja. Pogovorili smo se o težavah, a tudi načrtovali potovanje v Hamo proti severu, ki je obvezna pot do Alepa, kamor smo namenjene. Zagotovili so nam, da je pot do tja dobra. Vprašujemo se, če bo Bog blagoslovil to potovanje, če ni preveč drzno oditi. Sirija ni več taka, kot je bila prej, ko si lahko popolnoma varno potoval tudi ob štirih zjutraj. Vsak dan prihajajo novice o ugrabitvah in pokolih. Prišle smo do avtobusne postaje ob 10 h, na srečo je avtobus pripravljen, izberemo pravega; uspelo nam je!
Pokrajino razsvetljuje sonce. Vozimo se mimo mest v okolici Damaska: skoraj prazna so, toda znamenja oboroženih spopadov je dobro videti. Vse je mirno, ljudje se previdno gibljejo. Avtocesta je polna avtobusov in tovornjakov, to je namreč glavna arterija, ki povezuje sever in jug države. Ob cesti vidimo gorsko verigo meje z Libanonom, svež sneg jo je pobelil. Čaka nas več pregledov sirske vojske. Kontrolirajo osebne izkaznice. Vsi so mirni: vojaki in ljudje.
Med potjo nam pomočnik šoferja, ko odkrije, da sem Libanonka, pove, da bi rad delal v Libanonu kot mehanik. Ne more več živeti v Alepu: preveč je nevarno. Uporniki tako imenovane Svobodne vojske so ga imeli deset dni za talca in grozili so njegovi družini. Mučili so ga in družina je morala veliko plačati , da so ga izpustili. Tudi njegovo hišo so bombardirali in moral se je zateči v Hamo.
Dva muslimanska študenta tudi načrtujeta, da bosta zapustila državo in pobegnila v Dubai, da bi se ognila vojaški službi, kakor zahteva predsednik Assad. Jočeta za nekdanjo Sirijo in se zavedata, da ne bo več tako. ‘Škoda,’ pravita, ‘ker niso uspele resne reforme, boljše politične izbire. Zdaj bodo potrebna desetletja za novo izgradnjo in zdi se skoraj nemogoče ozdraviti rane in najti izhod iz te absurdne vojne.’ Ura je 14.15, pripotovali smo v Hamo. Utrujene smo. Pričakuje nas Zeidan s svojim taksijem. Kosimo na domu grško-katoliškega duhovnika. Žena in pet otrok nas z veseljem sprejmejo. Veliko prijateljev nas pride pozdravit. Vojna še ni uničila gostoljubnosti.
Vir: Redazioneweb Città Nuova
