Nadaljevanje pripovedi v prvi osebi o življenju v Siriji.
Pri tej družini bomo ostale nekaj dni, dokler ne bo pripravljeno majhno stanovanje, ki nam ga je dala lokalna Cerkev velikodušno na razpolago. Komaj smo prišle, ko so začeli zvoniti mobilni telefoni in prihajati sms.
To so naši prijatelji, ki nam iz Alepa, Hame in Damaska izražajo dobrodošlico. Veselje je globoko in to za vse, zadržano veselje, ki trepeta za prihodnost, ki je nihče ne zna predvideti. Z obrobja mesta se slišijo posamezni streli in redki topovski streli. »To je zato, ker ste ve prišle!« nam povedo in tako izrazijo, kako zelo so srečni zaradi našega prihoda.
Televizijske novice ne vlivajo poguma. Ko govorimo z enim od prijateljev, razumemo bolje, kaj doživljajo ljudje na svoji koži. Tu gre za igro, ki se je leta dolgo pripravljala in katere namen je preobrniti stanje na Bližnjem vzhodu. Pred tem se čutimo majhne in nemočne. Mednarodna in regionalna politika se zdita strašno daleč od trpljenja ljudi. Kakor jih ne bi upoštevala. In ljudje so utrujeni. Iz Alepa nam v nekaj stavkih povedo po telefonu (ki za čuda deluje!), koliko stvari jim manjka, o velikem mrazu, da ni vode in elektrike, da redko pridejo do kruha in še to po zelo visokih cenah, o izsiljevanju in ugrabitvah v mestu, ki je industrijsko in trgovsko središče države. Govorijo o smrti, ki je vedno na preži, in o previdnostni pomoči Boga. Izčrpani so. Hotele bi priti takoj k njim, a zaenkrat zaradi nevarnosti na cesti tega ne moremo storiti. Bog je z njimi in jih varuje: o tem smo prepričane. Vsak telefonski pogovor je priložnost, da na vsak način obnovimo vero v ljubezen Boga, čeprav bi lahko zaradi vsega okoli nas podvomile o tem.«
