Rakete, ki so zadele fakulteto za arhitekturo v Alepu, so povzročile veliko mrtvih. Priče pripovedujejo: umrlo je več študentov in nekaj redovnic, ki so bile v bližini. Sirci pričajo še naprej, da bi le prebili zid ravnodušja o njihovi usodi.
»Obiskale smo manjšo hišo v značilnem arabskem slogu, v katerem bomo začasno stanovale. Zdi se nam primerna; prazne stene, delno brez ometa, govorijo o tem, kar doživlja država: pomaga nam živeti v tistem, kar je bistveno. Spominja nas na pravkar minuli božič: revni hlevček skriva veliko skrivnost, ki je spremenila zgodovino. Z dvema študentoma, ki sta prišla k nam po izpitu na fakulteti, in s patrom Victorjem smo začele odpirati omare, prestavljati pohištvo in presenečene smo odkrile tapete in zavese, kar bo v tem mrazu zelo koristno. Res ne manjka veliko, da bo hiša primerna za bivanje. Rjuhe, odeje in krožniki: vse to bo prišlo, smo prepričane, s skupnostjo dobrin, ki se je takoj aktivirala. Naši gostitelji so že vzeli iz omar odvečne kozarce, pribor, ki je bil še zavit v plastiko, skodelice, krožnike … Ganjena sem jim rekla: ‘Preveč so lepi!’ Presenečeno so me pogledali, kakor bi hoteli reči: Nič ni preveč lepo za hišo, ki je tudi naša!
Vrnile smo se od maše in tedaj je prišla strašna novica o pomoru na fakulteti za arhitekturo v Alepu, ker sta dve raketi padli na stavbo fakultete in na sosednje prostore z veliko begunci. Takoj smo poskušali vzpostaviti stik s Hildo, našo prijateljico, ki uči tam, in dvema fantoma, ki tam študirata. Njihovi glasovi so bili še prizadeti, a jasni. Govorili so o neizrekljivih prizorih. Mays se je vrgla za avto, videla je leteti po zraku telesa, slišala krike mater, ki so iskale svoje otroke. Hilda mi je pripovedovala: ‘Danes je bil prvi dan izpitov, zvonec je že zazvonil in pobirali smo napisane vprašalnike. Eden od študentov je prosil, naj mu damo še kakšno minuto, ker je prišel zelo kasno zaradi prometa. Drugi niso hoteli, a nazadnje sem jih prepričala. Minilo je vsaj pet minut, študent je izročil svojo polo, šli smo na dvorišče in proti izhodu. Nad svojo glavo sem videla najprej eno raketo, potem še drugo! Bila bi točno tam, kamor sta padli. Streha avtomobila je bila uničena, steklo razbito. Vendar smo ostali živi in to zaradi dejanja ljubezni do tistega študenta.’
Nekdo drugi pa se je v istem času srečal s smrtjo, in to po življenju, použitem za ljubezen do Boga in do bratov ‒ sestra Rima, ena od dveh sester, ki sta ostali v mestu in ki ju dobro poznamo. Pravkar sta se pozdravili z drugo sestro in se dogovorili, da se vidita za kosilo. Zjutraj sta skupaj meditirali in darovali svoj dan in trpljenje Bogu za mir. O sestri Rimi od eksplozije ne vemo nič več. Njeno telo še iščejo po bolnišnicah. Dragocen obrok za mir!
To se pogosto dogaja na več straneh države, in to že mesece. V sebi čutim tesnobo. Še naprej si ponavljamo, da moramo ostati zasidrani v sedanji trenutek. Nimamo drugega.«
Gio A.
Vir: www.cittanuova.it
