Pričevanje Diane Gregory iz ZDA o stiku z enim od socialnih del Gibanja fokolarov v Dominikanski republiki. »Vse je možno, ko se dajemo v celoti!«
»Lahko bi v Dominikanski republiki učila glasbo kakšna dva tedna v šoli “Café con Leche”, sem rekla na glas in skoraj nisem niti mislila na to, da bi lahko to kdo vzel tako resno. To nepričakovano potovanje je postalo ena najbogatejših izkušenj v mojem življenju,« pripoveduje Diane Gregory, nekdanja članica mednarodne glasbene skupine Gen Verde, ki je zdaj v ZDA.
»Nisem imela niti dovolj časa za priprave, ko sem že bila na letalu za Santo Domingo. Tistega jutra 9. aprila je bilo hladno. Na letališču v New Yorku je bil sneg, na karibskem otoku sta me sprejeli tropsko podnebje in sinje morje.
Med vožnjo do dela prestolnice, kjer sem bila nastanjena, sem opazovala lepe plaže, kokosove palme, javni prevoz, prepoln ljudi, bedne četrti ob poti …
Naslednje jutro sem bila na “Guaguita” (kombi z devetimi mesti, v katerem se je vozilo 23 ljudi!). Potovala sem s Kathi, mlado Nemko, ki je tudi prišla pomagat v šolo. Izstopili sva blizu kraja “El Café”, ki deluje dostojanstveno, čeprav je očitno ubog. Takoj so naju opozorili, da v mestu prevladuje nasilje, a nama tudi zagotovili, da se nimava česa bati, ker »vedo, da sva prišli zaradi šole«. Tu namreč vladajo nasilje, nezaposlenost, zapuščenost: vsakdanji kruh.
Šola “Café con Leche”, ena od številnih socialnih aktivnosti Gibanja, naju je presenetila s toplino, z živahnostjo, barvami. Učilnice niso take, kakršnih sem bila navajena v ZDA, a bolj ustvarjalne in za silo lahko sprejmejo 570 učencev od 6. do 14. leta. In če pomislim, da se je ta šola začela pred 20 leti v leseni kolibi s samo dvajsetimi učenci! S pomočjo številnih ljudi je danes tu stavba za vse te otroke, ki tu prejmejo izobrazbo in dober obed vsak dan. A ne le to: v šoli vlada ozračje, ki ga je težko opisati, skladnost odnosov, kar daje učencem zdravo okolje za učenje in rast.
Deset dni, preživetih tam, je bilo razgibanih. Skupaj z Marisol Jiménez, ustanoviteljico in ravnateljico šole, smo razvijale vedno nove ideje, ki sva jih konkretizirali v razredih: učenje saksofona, klavirja; zbor, igre in glasbene vaje, učenje branja glasbe; ustvarjali smo tolkala, pripravili prizorčke, plesali in se učili celo “makrameja”,posebne tehnike vozlanja, česar sem se naučila kot otrok.
Sanje Marisol pa so bile, da bi ustvarili glasbeni orkester: instrumenti so prišli iz Švice, učenci so si jih zelo želeli učiti (v krvi imajo ritem in veliko navdušenje!). Potrebna so sredstva, da bi imeli učitelje glasbe, kar upamo, da se bo zgodilo!
“Café con leche”, to je bela kava, ki spominja na polt kože – niti kava niti mleko –, velika večina ljudi je takih, danes zame ni samo posebej kraj, o katerem sem slišala govoriti ali sem brala v časopisih. Postal je živa izkušnja: šola, učenci, učitelji, vsak ima svoje ime, obraz, zgodbo. Odšla sem prepričana, da je vse možno tedaj, ko “izkoristimo trenutek” in se dajemo v celoti.
damo v celoti.«