Objavljamo Chiarin spis iz sedemdesetih let o pomenu krščanskega življenja …Rim, 25. maja 1970
Danes veliko govorijo o krščanstvu kot o družbenem sporočilu. Lepo je in pravilno, da prihaja do izraza ta njegov vidik. Ker se je Bog učlovečil, je razumljivo, da se je zanimal za vse naše stvari. Kristusovo življenje je med drugim en sam zgled družbenosti.
Danes veliko govorijo o krščanstvu kot o družbenem sporočilu. Lepo je in pravilno, da prihaja do izraza ta njegov vidik. Ker se je Bog učlovečil, je razumljivo, da se je zanimal za vse naše stvari. Kristusovo življenje je med drugim en sam zgled družbenosti.
Vendar je treba vedeti, da je to, kar je oznanjal, tudi in zlasti duhovno sporočilo.
Kristjani delamo zelo nemarno z našo vero. Kdaj pa kdaj ljubimo Boga in podobno misleče , smo dobri in pošteni in molimo, tako da ima naše življenje okus po krščanstvu, tega ne moremo zanikati.
Toda nekatere resnice premalo uzavestimo ali pa – kar priznajmo – skoraj nikoli ali samo tedaj, ko smo v to prisiljeni …
Tudi meni se dogaja, da se občasno – to imam za pravo milost – zavem tako lepe resnice, ki se je moj razum le od daleč dotika, ker je ne zmore dojeti: prevelika je.
In vendar me zdrami, me pretrese, opogumlja, navdušuje.
Zavem se, kam sem namenjena. Spominjam se, da mi je bilo oznanjeno – in o tem sem prepričana z vsem svojim bitjem -: če bom uspela izpolniti dolžnosti, ki mi jih je Bog zaupal, bom odšla … v nebesa.
Nebesa!
Ali kdaj pomislimo na to? Se zavedamo, da tukaj ni kraj, kjer naj se dobro uredimo, kjer naj bi bilo življenje čim bolj brez težav, ampak da je vsak trenutek našega življenja nov korak do drugega kraljestva, do druge dežele, do domovine, v kateri bomo za vedno posedovali srečo, po kateri hrepenimo, čisto in polno srečo?
In kaj bo tam? Bolje je ne tvegati govoriti o tem. V prazno bi fantazirali in uničili to, kar je. To bodo … to bodo … nebesa!
Danes del družbe oporeka. Danes ljudje rade volje odstranjujejo maske. Sheme se rušijo, “neprave” stvari ne obstanejo. Na splošno se vsemu odvzema mit ali oseba, ki je bila do včeraj idol, to ni več.
Ljudje zahtevajo pristnost, resnico.
In če bomo sedanjega v teku naše zgodovine pustili delovati Božji previdnosti, se bo uresničilo tisto, kar meni Boros, pisatelj našega časa.
On je najprej ostroumno in kruto, vendar realistično analiziral proces misli in hrepenenj današnjih ljudi ter nato trdil: »Sodobnik se ne more imeti za modernega človeka, če se ne sreča s Kristusom.«
Tako je: pristnost pomeni resnico in resnica je On z vsem, kar je prinesel, kar je zapovedal, kar je obljubil, s prostorom, ki nam ga pripravlja v svojem kraljestvu.
To je resničnost.
Če pa stvari tako stoje, kako nedosledno je naše življenje, kako smo obrnili na glavo vrednote! Delujemo, kakor ne bi bilo več res, da tistemu, ki se po dolgem potovanju približuje svojemu ljubljenemu bivališču, srce vedno močneje utripa v prsih.
Kdo ima večjo srečo in posledično: kdo je srečnejši? Otrok ali mlad človek, ki pričakuje dolgo preizkušnjo življenja, ki ima svoje veselje, da, zlasti pa ne manjkajo bolečine; ali zrela in še bolj ostarela oseba, ki se približuje vratom polnega objema Ljubezni, ki jo tukaj zmedeno išče in jo bo tam iz oči v oči kmalu srečala in za vekomaj posedovala?
Ko se pojavijo prvi sivi lasje, ko utrujeni udi grozijo, da ne bodo več delovali kot nekoč, ko je starost vedno bliže in je vedno več let: kako to, da vse to tudi v nas kristjane vnaša občutek melanholije in žalosti?
To bomo razumeli, če pomislimo na to kot na prva znamenja življenja, ki odhaja.
Če pa ni tako, ker to ni, saj se mora največja pustolovščina, zaradi katere smo se nekega dne pojavili na tem svetu, šele začeti, kako naj opravičimo svoje delovanje? Kje je naša vera?
Ali ni naša naravnanost postala kot naravnanost materialista, ki veruje samo v tisto, česar se dotakne in kar vidi? »Moje kraljestvo ni od tega sveta« (Janez 18, 36), je rekel Jezus Pilatu prav zato, ker se med drugim ni bal, da ga bo vrgel s prestola tu na zemlji.
Oh, ne! Smrt obstaja, a potem je Življenje, polno življenje, ki se ne bo nikoli končalo.
In če je treba plačati majhno ali tudi večjo ceno, da bi prišli do njega, kako se to splača! Ubožec iz Assisija, ki je jasno videl, je v slogu svojega časa ponavljal: »Dobrina, ki jo pričakujem, je tako velika, da mi je vsaka bridkost v veselje.«
Ličinka je grda, preden se spremeni, a potem postane metulj.
Tako je z nami ljudmi. Bolj se nam zdi, da nam kaj govori o koncu in o smrti – tega se moramo zavedati – bolj nam to oznanja življenje.
To je čista resnica.
Menim, da se moramo številni k temu spreobrniti, da bi polni praznovanja in veselja raznašali po svetu preudarnost in modrost, ki sta sadova izkušnje.
In tudi tedaj, ko bomo blizu leta in »dnevu rojstva« in ne bomo mogli reči kaj drugega, kot polni občudovanja besede apostola Janeza: »Ljubimo se med seboj« (1 Jn 4, 7), bomo rekli veliko več in veliko bolje od vseh govorov našega življenja, ko sta nas spremljali mladost in moč; in človeštvu, ki je še na poti in v čakanju, bomo naredili največjo in najbolj svetlo uslugo.
Chiara Lubich
Objavljeno v reviji Città Nuova, št. 10/1970 in v Scritti spirituali/2, Rim 1997.
Toda nekatere resnice premalo uzavestimo ali pa – kar priznajmo – skoraj nikoli ali samo tedaj, ko smo v to prisiljeni …
Tudi meni se dogaja, da se občasno – to imam za pravo milost – zavem tako lepe resnice, ki se je moj razum le od daleč dotika, ker je ne zmore dojeti: prevelika je.
In vendar me zdrami, me pretrese, opogumlja, navdušuje.
Zavem se, kam sem namenjena. Spominjam se, da mi je bilo oznanjeno – in o tem sem prepričana z vsem svojim bitjem -: če bom uspela izpolniti dolžnosti, ki mi jih je Bog zaupal, bom odšla … v nebesa.
Nebesa!
Ali kdaj pomislimo na to? Se zavedamo, da tukaj ni kraj, kjer naj se dobro uredimo, kjer naj bi bilo življenje čim bolj brez težav, ampak da je vsak trenutek našega življenja nov korak do drugega kraljestva, do druge dežele, do domovine, v kateri bomo za vedno posedovali srečo, po kateri hrepenimo, čisto in polno srečo?
In kaj bo tam? Bolje je ne tvegati govoriti o tem. V prazno bi fantazirali in uničili to, kar je. To bodo … to bodo … nebesa!
Danes del družbe oporeka. Danes ljudje rade volje odstranjujejo maske. Sheme se rušijo, “neprave” stvari ne obstanejo. Na splošno se vsemu odvzema mit ali oseba, ki je bila do včeraj idol, to ni več.
Ljudje zahtevajo pristnost, resnico.
In če bomo sedanjega v teku naše zgodovine pustili delovati Božji previdnosti, se bo uresničilo tisto, kar meni Boros, pisatelj našega časa.
On je najprej ostroumno in kruto, vendar realistično analiziral proces misli in hrepenenj današnjih ljudi ter nato trdil: »Sodobnik se ne more imeti za modernega človeka, če se ne sreča s Kristusom.«
Tako je: pristnost pomeni resnico in resnica je On z vsem, kar je prinesel, kar je zapovedal, kar je obljubil, s prostorom, ki nam ga pripravlja v svojem kraljestvu.
To je resničnost.
Če pa stvari tako stoje, kako nedosledno je naše življenje, kako smo obrnili na glavo vrednote! Delujemo, kakor ne bi bilo več res, da tistemu, ki se po dolgem potovanju približuje svojemu ljubljenemu bivališču, srce vedno močneje utripa v prsih.
Kdo ima večjo srečo in posledično: kdo je srečnejši? Otrok ali mlad človek, ki pričakuje dolgo preizkušnjo življenja, ki ima svoje veselje, da, zlasti pa ne manjkajo bolečine; ali zrela in še bolj ostarela oseba, ki se približuje vratom polnega objema Ljubezni, ki jo tukaj zmedeno išče in jo bo tam iz oči v oči kmalu srečala in za vekomaj posedovala?
Ko se pojavijo prvi sivi lasje, ko utrujeni udi grozijo, da ne bodo več delovali kot nekoč, ko je starost vedno bliže in je vedno več let: kako to, da vse to tudi v nas kristjane vnaša občutek melanholije in žalosti?
To bomo razumeli, če pomislimo na to kot na prva znamenja življenja, ki odhaja.
Če pa ni tako, ker to ni, saj se mora največja pustolovščina, zaradi katere smo se nekega dne pojavili na tem svetu, šele začeti, kako naj opravičimo svoje delovanje? Kje je naša vera?
Ali ni naša naravnanost postala kot naravnanost materialista, ki veruje samo v tisto, česar se dotakne in kar vidi? »Moje kraljestvo ni od tega sveta« (Janez 18, 36), je rekel Jezus Pilatu prav zato, ker se med drugim ni bal, da ga bo vrgel s prestola tu na zemlji.
Oh, ne! Smrt obstaja, a potem je Življenje, polno življenje, ki se ne bo nikoli končalo.
In če je treba plačati majhno ali tudi večjo ceno, da bi prišli do njega, kako se to splača! Ubožec iz Assisija, ki je jasno videl, je v slogu svojega časa ponavljal: »Dobrina, ki jo pričakujem, je tako velika, da mi je vsaka bridkost v veselje.«
Ličinka je grda, preden se spremeni, a potem postane metulj.
Tako je z nami ljudmi. Bolj se nam zdi, da nam kaj govori o koncu in o smrti – tega se moramo zavedati – bolj nam to oznanja življenje.
To je čista resnica.
Menim, da se moramo številni k temu spreobrniti, da bi polni praznovanja in veselja raznašali po svetu preudarnost in modrost, ki sta sadova izkušnje.
In tudi tedaj, ko bomo blizu leta in »dnevu rojstva« in ne bomo mogli reči kaj drugega, kot polni občudovanja besede apostola Janeza: »Ljubimo se med seboj« (1 Jn 4, 7), bomo rekli veliko več in veliko bolje od vseh govorov našega življenja, ko sta nas spremljali mladost in moč; in človeštvu, ki je še na poti in v čakanju, bomo naredili največjo in najbolj svetlo uslugo.
Chiara Lubich
Objavljeno v reviji Città Nuova, št. 10/1970 in v Scritti spirituali/2, Rim 1997.
www.centrochiaralubich.org
