V času, ko se pojavljajo težnje po uzakonitvi evtanazije in samomora s pomočjo, vedno bolj odkrivamo dragocenost zadnjega obdobja življenja, spremljanja ljudi v trpljenju in raznih stiskah ter iskrene bližine. To sta poudarili tudi dve omizji, ki ju je pripravila civilna pobuda Aktivno državljanstvo.

Na omizju o evtanaziji 18. maja v Centru mariapoli Upanje v Planini je osrednja gostja, zdravnica in svetnica Mestne občine Ljubljana, dr. Tina Bregant poudarila, da je hudo telesno in predvsem duševno trpljenje pred smrtjo povezano z nezadostno oskrbo tako s strani družine in sorodnikov kot tudi s strani paliativnih struktur. Podčrtala je velik pomen družine: »Če v družini vladata močan občutek pripadnosti in globoka povezanost, izkušnje kažejo, da je trpljenje umirajočih znatno manjše ali ga skorajda ni, da umirajoči svoje trpljenje veliko lažje prenašajo kot tisti, ki umirajo sami, ko njihovemu trpljenju nihče ne sledi.« V povezavi s paliativno oskrbo pa je poudarila pomen prostovoljcev, ki nudijo to oskrbo, in pri tem poudarila, da bi država morala prvenstveno poskrbeti za razvoj prostovoljstva. Zelo povedna je bila tudi njena misel, da evtanazijo podpirajo po navadi osebe, ki se bojijo življenja. Dr. Tina Bregant je še pripomnila, da gre pri referendumu o evtanaziji za vprašanje o smrti, in opozorila, da gre pri odločitvi za predčasno končanje življenja za nepovratno dejanje oziroma za odločitev, ki je ni mogoče preklicati. Zaradi dejstva, da je medicina že tako napredovala, da lahko učinkovito ublaži, če že ne tudi povsem odpravi sleherno fizično bolečino, je vsako razmišljanje o predčasni smrti povsem nepotrebno in neutemeljeno.

Na koncu je pomembna samo ljubezen

Na omizju so kot gostje sodelovali še Maja Bado iz Ljubhospica in Tomaž Merše iz društva Družinska pobuda. Poudarila sta, da je človekovo življenje največja vrednota in ga je zato treba ohranjati do naravnega konca.

Maja Bado je predstavila osnovni namen paliativne oskrbe, katere namen je celostna obravnava neozdravljivo bolnih ljudi in podpora njihovim bližnjim. Povedala je še, da so skoraj vsi bolniki, ki so bili v njihovi oskrbi, izkazovali željo po življenju, kar je podkrepila z njihovo pogosto izpovedjo, da je bil čas priprave na smrt v hospicu najbogatejše obdobje njihovega življenja. Izpostavila je še svojo ugotovitev, da bolj ko se bližamo koncu življenja, bolj lahko vidimo, da je pomembna samo ljubezen.

Manipulacije in zlorabe

Tomaž Merše je najprej osvetlil manipulativno in neobjektivno poročanje osrednjih medijev o obravnavani tematiki, v nadaljevanju pa tudi opozoril na zvijačnost in zavajajoče trditve predlagateljev referenduma. Precej pozornosti je posvetil zlorabam, povezanim z evtanazijo.

Navedel je primere zlorab v državah, kjer je evtanazija že uzakonjena. Pri tem je v ospredju Kanada, kjer ne evtanazirajo le na smrt bolnih ljudi, ampak tudi bolnike s kroničnimi zdravstvenim stanji, invalidne osebe, osebe z duševnimi boleznimi, odvisnike in celo brezdomne osebe, če si to želijo.

V bogati razpravi je v ospredje prišlo osrednje sporočilo omizja, da se je treba poskusom relativiziranja oziroma izničenja vrednote življenja upreti in na referendumu odločno zavrniti uzakonitev evtanazije.

Sveti trenutki

O vrednosti vsakega življenja najgloblje pričujejo izkušnje. Objavljamo dve osebni zgodbi ljubečega spremljanja staršev vse do njihove smrti.

Anča Povirk:

Sveti trenutki vse do konca

Večkrat v življenju sem se že srečala s smrtjo in spremljala od blizu prehod v večnost. Hvaležna sem Bogu za vse te milostne trenutke, ko se na neki način nebesa spustijo na zemljo in občutiš Božjo navzočnost ob odhodu ljubljene osebe.

Moja starša sta večkrat izrazila strah, da bi morala svoje zadnje trenutke preživeti nekje sama ali da bi nam bila zaradi bolezni v breme. Vedno sta živela v darovanju in skrbi za vse nas. Imam še pet sester in vse z družinami živimo v istem kraju. Starša sta nam veliko pomagala pri varstvu otrok ali gradnji domov. Z veseljem sta sprejela vse zete. Res nista bila vajena, da se svet vrti okoli njiju.

Že pred leti je odkrit pogovor glede morebitne dediščine vsem nam pomagal, da smo med seboj ohranili lepe odnose in sta lahko z mirom preživela zadnje obdobje svojega življenja. Najmlajša sestra je živela v isti hiši in s svojo družino zgledno skrbela za naše starše, kljub temu da je hodila še v službo.

Skupni trenutki v čakalnicah ali ob obiskih vnukov

Velikokrat sem starše peljala na različne preglede. Čakanje v čakalnicah sem izkoristila za pogovor s starši o bolezni, včasih za klepet o vsakdanjih dogodkih z otroki ali poslušala o zanimivih televizijskih oddajah. Ure čakanja so hitreje minevale in sestram nam ni bilo več težko dodajati v svoj urnik vedno nove obiske v bolnišnicah. Tako smo se lahko dobro dopolnjevale pri skrbi za starše. Tudi naši otroci, njuni vnuki, so sodelovali: kratek obisk, šopek rožic, risbica, kartica z dopusta, skok v lekarno, načrti za prihodnost … Svoje življenje smo delili z njima.

Bolezni so pobirale moči obema in prišel je čas, ko se je oče poslovil. Po njegovi smrti smo skrbeli za mamo. V času epidemije koronavirusa se je zelo bala okužbe. Vseeno smo redno prihajali na obisk, da ni bila sama, in z njo kratko poklepetali “pod oknom” ter jo tako zaščitili pred boleznijo.

Drobne pozornosti v zadnjem obdobju

Veliko veselje za vse nas so bile kratke počitnice z mamo v Kranjski Gori in konec tedna v Topolšici. Sestre smo se dogovorile in prihajale k njej ob različnih dnevnih urah, na kavo dopoldne ali v času kosila, da je ena pomagala skuhati, druga ji je delala družbo pri obrokih. Mimogrede smo preverile, ali je vzela tablete, in v pogovoru odkrile, česa si morda želi.

Določile smo čas, ko je lahko imela mir in šla počivat, da je nismo zmotile s telefonom ali hišnim zvoncem. Drobne pozornosti do nje v tem obdobju, kako pripraviti hrano, da bi jo lažje zaužila, ali namestiti blazino, da bi bil položaj v postelji bolj udoben, so vplivale na vse nas, da smo postale bolj občutljive pri iskanju rešitev, kako čim dlje ohraniti njeno aktivnost.

Posebno lepo je bilo za vse nas, da smo bili lahko ob njeni bolniški postelji pri sveti maši, ko je prejela bolniško maziljenje.

Zaživela je v novi razsežnosti

V nekem sobotnem jutru nas je spet zbrala ob sebi. Lahko sem se ji še enkrat zahvalila za vse, kar je naredila zame, za mojo družino in za vse nas. Rekla sem ji, naj pozdravi vse v nebesih, kjer jo čaka Božja mati Marija, ki jo je vse življenje čutila blizu. Svetost trenutka, ko je mama v miru zaživela v novi razsežnosti! Mi vsi zbrani ob njeni postelji, s solzami v očeh, z molitvijo rožnega venca zanjo in s pesmijo V nebesih sem doma … Hvaležni smo Bogu, da smo ju imeli med nami tako dolgo in da smo bili lahko z našim očetom in mami skupaj ob njunem prehodu v večnost. Čutim, kako nas z nebes še naprej podpirata in spremljata, vse dokler se nekoč spet ne snidemo.

 

Marjeta Žumer:

Sveti čas ob odhajanju očeta

Klicali smo ga kar ata. Bil je razgledan in družaben, vedno pripravljen pomagati, a z leti ga je zasvojil alkohol, zaradi česar je trpel sam in vsa družina. Po mamini smrti se je začel spreminjati. Večkrat je opisal svoje doživljanje z besedami, da je osamljenost najhujša stvar, ki se človeku lahko zgodi.

Po nekaj letih so mu odkrili raka. Spremljala sem ga na vseh pregledih in mu omogočila, da je bil v vseh fazah nekdo ob njem, kar mu je prinašalo mir. Sčasoma je potreboval več nege, ki so mu jo nudile negovalke iz bližnjega doma. Sama sem tako na obiskih imela več časa za pogovor, molitev, igro in urejanje stanovanja.

»Spet se počutim kot človek«

Ob nedeljah smo ata vozili k nam na kosilo in v igri in pogovorih preživeli popoldne. Otroci so imeli z njim zelo lep odnos, tudi ata jim je pokazal ljubezen in spoštovanje. Pogosto je le dremal na kavču v dnevni sobi. A ko je odhajal domov, je povedal: »No, sedaj se pa spet počutim kot človek.« Nisem ga hotela prepustiti le čakanju na smrt. Če se je dobro počutil, sva se peljala na Brezje ali po znanih in tudi manj znanih krajih v bližini našega doma ali pa je samo sedel na terasi, da je opazoval naravo. Priskrbeli smo mu sobno kolo, da se je razgibal in v mislih vozil po okolici. Veliko je bral in spremljal dogajanje v politiki in družbi in tudi v nekaterih športih. Rad je s kom dogajanje pokomentiral. Veselil se je obiskov vnukov in pravnukov in kakšnega soseda in koga je poklical.

Kakšen dar mi je Bog pripravil …

V marcu tisto leto, ko je potem 29. junija odšel k Bogu, so se nenadoma pojavile velike bolečine v trebuhu. Po pregledu in odpustitvi iz bolnišnice je dobil močna protibolečinska zdravila. V meni se je pojavil strah, kako uskladiti svojo družino (stanujemo 30 km stran) s potrebo, da bi bila stalno ob atu, saj človek z nenehnimi in hudimi bolečinami potrebuje prisotnost. Tesnoba, kako bo, me je povsem ohromila.

V začetku posta si navadno izberem nekaj, v čemer se bom trudila izboljšati. Takrat sem rekla Jezusu, da mu želim pripraviti dar: da bom zaradi vere v njegovo ljubezen živela in mu podarjala moje prizadevanje, da bi živela Božjo voljo sedanjega trenutka, kar je zahtevalo veliko volje. Tako sem se spopadala s težavami, ki so se pojavljale. In reševali smo jih uspešno. Šele po atovem odhodu sem se zavedela, kakšen dar mi je pripravil, da so bile bolečine povsem obvladljive in mi zato ni bilo treba ponoči ostajati pri njem.

Povezali smo se tudi s paliativno službo in vedno so mi svetovali ali pomagali z obiskom pri atu.

Zahvaljeval se mi je z dvignjenimi rokami

V pogovorih sem zaznala, da ata predeluje svoje življenje. Nekoč mi je omenil veliko krivico, ki jo je doživel v službi in ga je zelo ponižala. Tudi to je daroval Bogu.

Ko sem odhajala od njega, se mi je iz postelje zahvaljeval z dvignjenimi rokami. Z njim se je zadnja leta, predvsem pa zadnje mesece, stkal odnos kot nikoli prej. Ko sem bila še otrok, je bil ata veliko odsoten in tudi alkohol je napravil svoje. Vedno pa sem čutila, da me ima rad.

Mogoče je nekoliko v ospredje postavljal brata, ker je bil fant in je vse upe, da bo vodil kmetijo naprej, polagal vanj. Odnos do mene je bil povsem nenavezan in zato svoboden. Kakšnih štirinajst dni pred odhodom v večnost mi je ata rekel: »Ti ne veš, kako bi rad še živel!« Takrat je imel 90 let. Povprašala sem ga po motivu, zakaj. Ni znal povedati in je rekel le: »Da bom videl, kako se bo ta politika razpletla.« Zasmejala sva se, saj sva vedela, da to ni pravi vzrok.

Svetost podarjenih trenutkov

Ata se je izogibal pogovoru o smrti. Toda nekaj dni pred odhodom me je pogledal in rekel: »A ti veš, da lahko vsak čas umrem?« Potrdil je to, kar sem tudi sama zaznala. Takrat sem mu samo močno stisnila roko. Vedel je, da bom z njim, zato se je umiril. Dva dni pred slovesom sva spremljala mašo po Radiu Ognjišče. Ata je bil zazrt v križ na steni. Čutila sva globoko povezanost z Bogom in med nama. Bil je miren in predan. V sebi sem čutila veliko bolečino in hkrati neizmerno svetost podarjenih trenutkov, ki so bili že tudi vstajenjski. V zorenju za srečanje z Bogom je postajal vedno bolj pristen in čist. Z Njim se je srečal na praznik apostolov Petra in Pavla.

Neskončno sem hvaležna, da sem mogla z atom prehoditi zadnji del njegovega življenja, ko se je stkala vez, ki ostaja živa za vedno. V meni pa ostaja globoko spoznanje, da je največ, kar si lahko podarimo, spremljanje, bližina, varnost in ljubezen do prehoda v večnost.

Pripravila Marjana Debevec

Članek je bil najprej objavljen v reviji Novi svet št. 6/2024