Pravkar je minila molitvena osmina za edinost kristjanov. V širokih potezah bomo preleteli ekumensko pot Gibanja od koncilskih let naprej.
11. oktobra 1962 je Janez XXIII. odprl drugi vatikanski koncil.
Petdeset let kasneje je bil isti datum izbran za slovesno obhajanje obletnice z odprtjem leta vere, ki ga je razglasil Benedikt XVI. z apostolskim pismom Vrata vere, v katerem je hotel pregledati pot vere in »vedno bolj očitno osvetljevati veselje in obnovljeno navdušenje ob srečanju s Kristusom« (št. 2).
Za Gibanje fokolarov so bila koncilska leta v znamenju sprejemanja njegove duhovnosti med kristjani različnih Cerkva. Že leta 1961 je bila Chiara Lubich petkrat povabljena v Nemčijo, kjer je posredovala življenje evangelija, kakor ga je živelo Gibanje, z brati in sestrami iz evangeličanskih Cerkva. Isto leto je v Rimu ustanovila Center “Eno”, tajništvo za ekumenizem Gibanja fokolarov, ki je leta 1962 tam pripravilo prvo ekumensko srečanje. Temu je sledilo še veliko drugih srečanj in 9. junija 1965 je bila prvič skupina evangeličanov-luterancev uradno omenjena na javni avdienci na Trgu svetega Petra. Pavel VI. je med drugim povedal: »Vaš obisk je za nas čast in nam daje veselje.« Evangeličani so govorili o “globokem srečanju s Kristusom”.
1964: Kanonik Bernard Pawley je z ženo Margaret in otroki obiskal center mariapoli v Rocca di Papa, sprejela jih je Chiara z nekaterimi prvimi fokolarinami.
Chiaro je pri njenem ekumenskem delovanju vedno opogumljal kardinal Agostino Bea – tedanji predsednik tajništva za zedinjenje kristjanov v Vatikanu.
Nekaj ‘opazovalcev’ iz raznih Cerkva, ki so bili povabljeni na drugi vatikanski koncil, se je hotelo srečati z njo in poglobiti duhovnost edinosti. Med njimi je bil anglikanski kanonik Bernard Pawley, ki ga je prevzela moč prenove njene duhovnosti in jo je označil za “vir žive vode, ki je privrel iz evangelija”. Prepričan je bil, da je vloga Gibanja fokolarov biti “evangeljski most”, na katerem se lahko srečajo anglikanci in katoličani. Zato si je prizadeval, da bi jo drugi spoznali. V drugem delu drugega vatikanskega koncila (1963) je med drugim organiziral kosilo z drugimi “opazovalci” in tam se je Chiara srečala z reformiranim teologom Lukasom Vischerjem iz Ekumenskega sveta Cerkva. Začelo se je dolgo prijateljstvo in prvo vabilo na ESC v Ženevo leta 1967. Tako je lahko vzpostavila odnose z drugimi predstavniki, med temi s patrom Vitaljem Borovojem iz ruske pravoslavne Cerkve.
V koncilskih letih je pater Angelo Beghetto, provincialni minister konventualcev za Vzhod in Sveto deželo v Carigradu govoril patriarhu Atenagori I. o duhovnosti edinosti, ki se je širila po različnih Cerkvah. Na tak način je pripravil 25 srečanj Chiare Lubich med leti 1967 in 1972 s tem velikim ekumenskim prerokom. O tem je vedno poročala Pavlu VI. in kasneje Janezu Pavlu II. ter za svoje ekumensko delovanje prejemala vedno spodbudo za nadaljevanje.
Leta 2004 je Papeški svet za edinost kristjanov povabil Chiaro Lubich ob 40. obletnici objave koncilskega dokumenta o ekumenizmu, naj govori o duhovnosti edinosti. Med drugim je povedala: »Ker smo za temelj našega življenja in vseh naših bratskih srečanj postavili medsebojno, korenito in nenehno ljubezen, je bil Jezus navzoč med nami in tako smo lahko rekli s svetim Pavlom: “Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?” (Rim 8,35). “Nihče nas ne more ločiti”, ker nas povezuje Kristus.« In še: »”Dialog ljudstva” ne pomeni dialoga baze, ki je v nasprotju ali se postavlja nad dialog tako imenovanih vrhov ali odgovornih za Cerkve, ampak je dialog, ki so ga lahko deležni vsi kristjani. To ljudstvo je kot kvas v ekumenskem gibanju, ki poživlja v vseh čut, da lahko prispevajo k uresničevanju Jezusove oporoke, ker so kristjani, krščeni, in ker se lahko ljubijo med seboj.«
Petdeset let po začetku koncila je veliko sadov. Na sinodi o novi evangelizaciji in ob obhajanju 50. obletnice začetka drugega koncila so bili prisotni “bratski delegati”, predstavniki petnajstih Cerkva. Na praznovanje sta prišla njegova svetost patriarh Bartolomej I. in canterburyjski nadškof dr. Rowan Williams. Slednji je bil povabljen, da pove nekaj v sinodalni avli. V svojem nagovoru 10. oktobra 2012 je dejal: »Navajeni smo govoriti o odločilnem pomenu duhovnega ekumenizma.« Spomnil je še na »temeljno zahtevo duhovnosti Chiare Lubich, da je treba »postati eno«, eno s križanim in zapuščenim Kristusom, eno po njem z Očetom, eno z vsemi, ki so poklicani k tej edinosti in zato eno z najglobljimi potrebami sveta.«
Patriarh Bartolomej I. je ob koncu maše za odprtje leta vere 11. oktobra na Trgu svetega Petra z močjo poudaril: »Ko skupaj hodimo po tej poti, darujemo milost in slavo živemu Bogu – Očetu, Sinu in Svetemu Duhu – saj je sama skupščina škofov priznala pomen iskrenega razmišljanja in dialoga med našimi ‘sestrskimi Cerkvami’. Povezujemo se v ‘upanju, da bo odstranjena ovira med Cerkvijo Vzhoda in Cerkvijo Zahoda in da bomo imeli končno eno samo prebivališče, ki bo trdno temeljilo na vogelnem kamnu, na Kristusu Jezusu, ki bo iz obeh naredil eno samo stvar.«
To so pričevanja, da mora svet za to, da bi bili danes verodostojne priče Jezusa Kristusa, videti kristjane, zedinjene v Jezusovem imenu, »da bi svet veroval« (Jn 17).
Pripravil Center “Eno”, mednarodno tajništvo Gibanja fokolarov za ekumenski dialog
