Možnost sijajne kariere v sanjski deželi. Zgodba Rosette in Erica, mladega filipinskega para, ki je v odločitvi, da ostane družina, uspel iti proti toku.
»Leta 2014 mi je podjetje, v katerem sem delala,« pove Rosette, »zaupalo regijo iraškega Kurdistana. Da bi se tudi moj mož Eric, ki ima odlične delovne izkušnje, lažje prilagodil delu, sva hotela zaživeti v Dubaju, bogatem arabskem emiratu, kjer je življenje prijetno in bi imela vse udobje. Zaradi tega bogastva prihaja v Dubaj veliko tujcev, ker lahko tako bolje živijo oni in njihove družine, čeprav to pomeni, da so sami, ker njihovi dragi ostanejo doma.
Na enem od potovanj v Kurdistan so me izbrisali iz seznama potnikov, čeprav sem bila na letališču dve uri prej. Bila sem nervozna, ker je to pomenilo, da bom morala leteti z manjšim letalom, ki je letelo ob enih ponoči. Do vzleta je bilo še veliko časa, a sem kljub temu šla na nov terminal – nikoli ne veš. Bila sem začudena, ker se je zbralo že veliko ljudi, mnogi so spali na tleh. Vprašala sem jih, kako dolgo je treba čakati, in neka gospa mi je rekla: ‘Odvisno, lahko takoj, lahko traja nekaj dni.’ Ona je bila tam skoraj dva dni zaradi napake na njenem vizumu. Niso je pustili z letališča. Da bi začela pogovor z njo, sem jo vprašala, če ima kaj jesti. ‘Da, imam še nekaj krekerjev in nekaj vode.’ Povabila sem jo na obrok in po dolgem upiranju je le pristala.
Med pogovorom jo je poklical delodajalec, ker je hotel vedeti, kako je, in če ima dovolj denarja. Ni ga imela. Vso svojo plačo je poslala sinu, da bi si plačal univerzitetni študij. Ko je končala s pogovorom po telefonu, mi je povedala svojo zgodbo: ločena je, dva otroka živita s starimi starši v njihovi državi. Odšla je na delo v Dubaj, ker tudi hči končuje srednjo šolo in potrebuje denar za študij.
Kmalu zatem slišim, da je moje letalo pripravljeno. A kdo ve, koliko časa bo morala čakati ona. Prosim jo, naj vzame nekaj denarja in ji obljubim, da bom molila za njeno družino.
Njena je samo ena od številnih zgodb o življenju priseljencev. Nekaj družin je v Dubaju, ker je pri njih doma vojna (Palestinci, Sirijci, Iračani); Dubaj je nekakšen varen zaklon, kjer lahko živijo normalno življenje. Zanje je delo vse, začetek in konec, kajti brez dela nimajo vizuma in brez tega ne morejo ostati v Dubaju.
Žal mi je za tiste, ki so tu sami, saj dolgoročna fizična oddaljenost in osamljenost v tuji deželi zamegli tudi najboljše namene. Poznamo osebe, ki so začele z izvenzakonskimi odnosi in tako uničile tisto družino, zaradi katere so prišle sem. Na koncu pošiljajo svojim dragim samo denar. Na žalost večina ljudi sprejema to kot nujno zlo, čeprav je cena zelo visoka.
Ta ista “cena” je potrkala tudi pri naju. Zaradi številnih potovanj v Dubaj sem bila vedno manj z Ericom. Odločila sva se, da se preseliva v Kurdistan, čeprav je to pomenilo, da se je moral Eric odpovedati dobri službi, ki jo je imel v Dubaju. Na začetku je moje podjetje to sprejelo, a ko smo se dodatno pogovarjali in ker je prišlo do nekaj nasilnih dejanj v Kurdistanu, so nama rekli, da podjetje ne more zagotoviti varnosti Ericu in se on ne more preseliti. Eden od odgovornih mi je šepnil: »…Navadila se bosta živeti ločeno …«.
Pred tako možnostjo sva se takoj odločila, da dava odpoved. Nikakor nisva hotela živeti ločeno, čeprav je to pomenilo, da se odpoveva dobro plačani službi in karieri, za katero sva toliko študirala. Priznam, da to ni bila lahka izbira. V srcu pa oba čutiva, da je bila prava. Moj zadnji dan službe je bil 31. december 2014.
Januarja 2015 je prišel na Filipine papež in ko se je srečal z družinami, je na vso moč potrjeval vrednoto družine: ‘Biti moramo močni, ko rečemo ‘ne’ kakršni koli nameri po ideološki kolonizaciji, ki hoče uničiti družino.’ Zdelo se nama je, da je to rečeno za naju, da potrjuje izbiro proti toku, ki sva jo naredila.«
