Med dogodki sedmega svetovnega srečanja družin v Milanu je bil posebej pomemben “Praznik pričevanj” zaradi pogovora Benedikta XVI. z družinami z vsega sveta. Tukaj predstavljamo izkušnjo družine Rerrie iz ZDA. »Imenujem se Jay, sem z Jamajke in delam v računovodstvu. Ona je moja žena Anna in je učiteljica. Tu je najinih šest otrok, ki imajo od dve do dvanajst let.«
S temi besedami se je družina Rerrie predstavila papežu Benediktu XVI. v soboto, 2. junija, v neposrednem televizijskem prenosu iz Milana v sklopu sedmega svetovnega dneva družin.
Jayu in Anni Rerrie je duhovnost edinosti pomagala, da sta ohranila trden odnos med seboj in da je njuna družina ostala povezana tudi v težkih trenutkih.
j
V začetku leta 2006 je Jay moral zaradi krize na trgu dela poiskati drugo službo. Odločena sta bila, da kljub oviram ohranjata medsebojni trden odnos, da ohranjata medsebojno ljubezen in se s to težavo pogumno soočita. Anna je pričakovala četrtega otroka in se je rahlo zaskrbljena spraševala, kako bodo živeli, če bo Jay izgubil službo.
Skupaj sta se odločila, da bo ona kljub nosečnosti znova začela delati v šoli. Zato so se preselili v drugo mesto, v katerem je bila sprejeta v službo. Tukaj je našel službo tudi Jay, in sicer v pisarni, a je moral delati veliko ur, da bi uredil vso zastalo dokumentacijo, saj štiri mesece nihče ni tega delal. Novi šef je njegovo delo zelo cenil.
A doma je bilo težko. »Majhni otroci in žena v šoli: to je recept za polom!« je razložil Jay. »Časa za to, da bi bili skupaj, je bilo vedno manj.« Anna je s težavo sprejela tako stanje, saj je odraščala v družini, v kateri so se vedno zbrali pri večerji, Jay pa se je pogosto vračal domov, ko so otroci že spali.
Zaradi krize je tudi to podjetje zašlo v težave in znova je izgubil službo. Anna je razumno sprejela to bolečo novico in za Jaya je bilo to olajšanje. Izkusila sta globljo povezanost med seboj. »Dva naslednja meseca,« je pripoved Anne, »sta bila hkrati zabavna in nervozna. Toda bilo je čudovito imeti Jaya doma!«
Z minevanjem mesecev je kopnel denar, a zaradi tega nista prenehala verjeti in upati. Na koncu pa je prišel telefonski klic: ponujali so mu boljše delo, zelo blizu doma in z urnikom, ki je bil precej dober za življenje njune družine.
»Pomembno je ohranjati skladnost in odnos edinosti med nami z medsebojno ljubeznijo. Čeprav življenje ni lahko. Nenehno hitenje, napor in nepredvidene stvari, ki so zelo zapletene,« sta pripovedovala papežu. »Tudi pri nas v ZDA je ena od absolutnih prednostnih nalog ohraniti delovno mesto in zaradi tega ne smemo gledati na urnik in pogosto to občutijo prav odnosi v družini.«
»Mislim, da razumem to dilemo,« jima je odgovoril sveti oče, »zato bi rad sam povabil delodajalce, naj pomislijo tudi na družino, da bi uskladili obe prednostni nalogi. Zdi se mi, da je seveda treba biti ustvarjalni, a vsaj vsak dan prinesti nekaj veselja v družino, nekaj pozornosti, kako odpoved svoji volji, da bi bili skupaj v družini … Končno pride nedelja, praznovanje, Gospodov dan, tudi “dan človeka”, ker smo prosti. To je po pripovedi o stvarjenju izvorni namen Stvarnika: da bi bili en dan vsi prosti. V tej prostosti drug za drugega, zase, smo svobodni pred Bogom. In tako po mojem postanemo svoboda človeka, ko varujemo nedeljo in praznike kot dneve Boga in zato kot dneve za človeka. Vse najboljše! Hvala!«
Vir: www.focolare.org
