Pripoved mladega fizioterapevta iz Italije o doživeti izkušnji v socialnem centru Pag-Asa iz Tagaytaya na Filipinih, ki je globoko spremenila njegovo življenje.

»Vedno sem iskal nekaj, kar bi me v resnici osrečilo, za to sem se trudil na vse načine. Tukaj sem razumel, da ne bi nikoli našel sreče, ki sem jo iskal v stvareh. Moral sem odkriti drugačno srečo, pravo in globoko!« Ko je Daniele De Patre prispel v Pag-asa socialni center, mu je doživeta izkušnja globoko spremenila življenje. Obrazi teh ljudi in uboštvo okolja, kar je sicer pogosto videl na TV , so postali vidni in otipljivi.
V Tagaytayu (cca 60 km od Manile) na Filipinih so hiše pravzaprav ena sama soba, tla so iz blata , nimajo tekoče vode. Družine nimajo dostopa do zdravstvenih služb in so brez možnosti za delo.
V tem kmečkem in revnem okolju je veliko otrok prepuščenih samim sebi, pogosto so brez dokumentov, zato nimajo osnovnih pravic, kot so šolanje, skrb za zdravje in možno denarno pomoč. Delajo v nehumanih pogojih in v kriminalnih aktivnostih.
Center s podporo na daljavo, za kar skrbi Akcija za Nove družine, opravlja številne aktivnosti na zdravstvenem in vzgojnem področju ter na poklicnem usposabljanju. Tako spremlja 400 mladoletnih oseb. Zdravniška ambulanta skrbi za bolnike s kroničnimi boleznimi. Tu je Daniele kot prostovoljec fizioterapevt razumel potrebo po terapevtskem pristopu, zasnovanem na nenehnem odnosu medsebojne izmenjave z bolniki. Ob prevajanju pisemc, ki so jih otroci s podporo na daljavo pisali svojim darovalcem, je Daniele spoznaval njihov svet. Doživljal je veselje, težave in upanje otrok, ki jih je med obiski v naseljih opazoval in se z njimi osebno srečeval.
Življenje v Teramu, od koder prihaja Daniele, je daleč, kakor njegovih 26 let, ko je delal in se družil s prijatelji. »Biti priča zelo globoki bedi, ki je zakoreninjena,« je povedal, »je težko sprejeti. Toda počasi, počasi sem odkril solidarnost in velikodušnost med ljudmi, ob čemer sem pomislil, da je država, ki ima prave težave, moja, saj v njej prevladujejo ravnodušnost, osamljenost in zaprtost pred drugim …«
Povedal je še: »Nekoč sva s Heerom prišla v barakarsko naselje, ki je bilo tako polno blata, da je bilo nemogoče priti na grič v japonkah. Zato sva obutev pustila kar na ulici. Ob vrnitvi je ni bilo več, a čez dva dni sva jo našla v socialnem centru. Ne bom pozabil dneva, ko sva obiskala barakarsko naselje. Deževalo je tako zelo, da sva se izgubila, a trije otroci so naju videli in prišli do naju v dežju, srečni, ker nama lahko pokažejo pot.« Daniele je v mesecih, preživetih v Tagaytayu v vsakem velikodušnem dejanju to, kar je iskal: »Življenje je veliko več kot to, kar lahko izmerimo.«
Za vse, kar je bilo v njegovem udobnem življenju v Teramu zastonj ali samoumevno, je bilo tukaj treba trdo delati: za hrano, obleko, zdravila ali za kar koli drugega. Zapisal je: Tudi jaz hočem s svojo opeko graditi svet, v katerem lahko moj brat in jaz jeva na enak način, imava oba enake možnosti za izobraževanje , se oblačiti in igrati brez prosjačenja, imeti streho nad glavo s posteljo in v njej sanjati o bolj pravičnem svetu: da to ne bi bila samo utopija!«