Draga skupščina “Skupaj za Evropo”, drage skupnosti, draga krščanska gibanja,
na koncu tega shoda vas želim pozdraviti s tem sporočilom.
Čeprav je kratko, ni po mojem nič manj bistveno. To je sporočilo o drugačnosti. Tudi o različnosti. Pred seboj imam naše lepo evropsko geslo, in sicer: “Edinost v različnosti”.
Tudi o solidarnosti in o nujnem bratstvu, ki ga je treba vsak dan med Evropejci ustvarjati in krepiti. Toda to sporočilo, kakor pravim, želi zlasti poudariti drugačnost, drugega, ljudi, ki jih imenujemo “naš bližnji”.
Kaj je namreč evropska civilizacija, kaj je evropska zgradba, če ne temelji na osnovi ‘drugega’? Drugega, zaradi katerega je možna zgradba, ker temelji na pravicah in dolžnostih državljanov – vsakega državljana, brez kakršne koli diskriminacije – in na spoštovanju in integriteti osebe.
Ne pravim slučajno ‘osebe’. Kajti v nasprotju z individuom, ki se primerja s tistim, ki ni on, je oseba globoko in bistveno bitje odnosa. Bitje v odnosu, solidarnostno bitje.
In kot je povedal nemški filozof FICHTE: »Človek je samo človek med ljudmi. Ljubezen bližnjega je naša neločljiva usoda.«
Tedaj da, prav v to filozofijo odnosa, v filozofijo srečanja je po mojem vcepljena usoda Evrope. In vem, da ste tudi vi, kateri koli krščanski veroizpovedi pripadate, občutljivi za filozofijo srečanja.
Filozofiji drugega, ki pravi z Martinom Buberjem: »Ko na poti srečamo drugega človeka, ki nam prihaja naproti, poznamo samo naš del poti. Njegov del poti bomo spoznali šele ob srečanju z njim.«
Evropa ni samo Evropa državljanov, temveč Evropa moških in žensk. Temelji na tej vrednoti v pravem pomenu besede. Evropa je projekt, a tudi vsota srečanj.
Edinost v različnosti in za drugačnost.
Zahvaljujem se vam!