Maja leta 1944 so Chiara in njene prijateljice iz Trenta, kakor je bila njihova navada, brale evangelij ob svetlobi sveče. Bile so v temni kleti, v katero je Natalia Dallapiccola preselila svojo sobo v hiši svoje družine, da bi se nekako zavarovala pred bombardiranji. Naključno izbrana stran v evangeliju se je odprla na Jezusovi molitvi pred smrtjo: »Oče, da bi bili vsi eno« (Jn 17,21).
To izjemno in zapleteno evangeljsko besedilo, “Jezusovo oporoko”, so preučevali ekzegeti in teologi vsega krščanstva. V tistem času je bilo rahlo pozabljeno, ker se je zdelo dokaj skrivnostno. Ta odlomek iz Janezovega evangelija bi lahko bil prezahteven za mlada dekleta, kot so bila Chiara, Natalia, Doriana in Graziella. Toda one so spoznale, da je ta evangeljska beseda prav zanje, edinost. V tistih dneh je Chara v Trentu na mostu Fersina rekla svojim tovarišicam: »Razumela sem, da se moramo ljubiti kot pravi evangelij: dokler se ne použijemo v eno.« Kasneje, na božič 1946, so ta dekleta izbrale za geslo stavek: Edinost ali smrt.
Chiara je leta 2000 zapisala: Nekega dne sem bila tam s svojimi tovarišicami in ko sem odprla knjižico, sem prebrala: ‘Oče, da bi bili vsi eno’ (Jn 17,21). To je molil Jezus pred svojo smrtjo. Zaradi njegove navzočnosti med nami in daru njegovega Duha se mi je zdelo, da delno razumem te težke in zahtevne besede. V srcu sem bila prepričana, da smo se rodile za to evangeljsko stran: za edinost, in to je, da bi prispevale k edinosti ljudi z Bogom in med njimi.
Čez nekaj dni smo v zavesti, kako zelo drzen je tak program in da ga lahko uresniči samo Bog, kleče pred oltarjem prosile Jezusa, naj uresniči te svoje sanje tako, da uporabi tudi nas, če je to v njegovem načrtu. Sprva smo pred tako veliko nalogo občutile strah in nemir, ker smo videle, kolikšno množico bi morale zbrati v edinost. A počasi, počasi nam je Gospod nežno pojasnil, da je naša naloga enaka kot naloga otroka, ki meče kamen v vodo. Tisti kamen povzroči nastanek vedno večjih krogov, lahko bi rekli, da je njihovo število nedoločeno veliko. Razumele smo, da je naša naloga ustvarjati edinost okoli nas, v našem okolju in da bomo potem – ko bomo odšle v nebesa – opazovale zelo široke kroge, dokler ob koncu časov ne bo izpolnjen Božji načrt.
Od prvega trenutka smo razumele, da ima ta edinost eno samo ime: Jezus. Biti eno je za nas pomenilo biti Jezus, biti vsi Jezus. Samo Kristus lahko namreč iz dveh naredi eno, ker je njegova ljubezen izničenje sebe, nesebičnost, daje, da do konca vstopimo v srce drugih.
Moji zapisi iz tistih časov razkrivajo čudenje pred tako visoko nadnaravno resničnostjo: »Edinost! Kdo bi si drznil govoriti o njej? Neizrekljiva je kot Bog! Čutimo jo, vidimo, uživamo ob njej … a je neizrekljiva! Vsi uživajo v njeni navzočnosti, vsi trpijo zaradi njene odsotnosti. Je mir, veselje, ljubezen, gorečnost, ozračje junaštva, najvišje velikodušnosti. Je Jezus med nami!«
Vir: www.focolare.org
