Želja delati za edinost, kar je zapisano v človekovo srce, odpira poti in pomaga lajšati rane in trpljenje. Izkušnja skupine mladih Egipčanov iz Gibanja fokolarov z begunci iz Eritreje, Etiopije in Sudana.
“Verjamemo v možnost bolj zedinjenega sveta in za to si prizadevamo in se trudimo pomagati tam, kjer je trpljenje največje.” Tako se je začela zgodba skupine Mladih za zedinjen svet iz Asvana na skrajnem jugu Egipta.
Ker so slišali za zapor, v katerem so živeli “posebni” zaporniki, so hoteli o tem izvedeti kaj več. V stik so prišli z možmi, ženami in otroki, večinoma kristjani, iz Eritreje, ki so doživeli bolečo izkušnjo. Ko so iz svoje države odšli zaradi težkih okoliščin na boljše, so padli v zanko trgovcev s človeškimi organi, zato so bili v smrtni nevarnosti. Ko so ugotovili, da so jih zavedli, so zbežali čez mejo in se zatekli v Egipt. Bili so brez dokumentov, zato so jih aretirali in poslali v zapor. Tukaj so se Mladi za zedinjen svet srečali z ubežniki, ki so čakali, da se bodo lahko vrnili nekoč v Eritrejo.
“S pomočjo redovnikov in mladih iz Gibanja,” je povedal Abdo, neposredna priča, “smo uspeli priti v zapor. Bili smo navdušeni, ker bomo lahko konkretno ljubili, nismo pa si predstavljali, na kaj bomo naleteli. V zaporu, ki je v nekdanji kasarni, je bilo zelo malo hrane, higijene in zdravniške oskrbe sploh ni bilo”.
Mladim je bilo težko, ko so videli, koliko je otrok, tudi zelo majhnih: eden od teh je bil na begu čez mejo ranjen.
“Nemogoče je opisati žalost, ki smo jo čutili ob tako težkem trpljenju,” je dodal Abdo. S solzami v očeh smo se spraševali, kaj so takega naredili, da so se znašli v takih razmerah”.
A mladi niso obupali; razdelili so se v skupine, poslušali njihove zgodbe, prinesli olajšanje in upanje v ljubezen Boga, poskrbeli za materialno pomoč za najnujnejše primere.
“Nekateri so potrebovali zdravila, drugi obleko ali telefon, da bi se lahko javili domačim, ki niso vedeli, kje so. A njihova prva potreba je bila imeti nekoga, ki bi jih obiskoval in se zanimal zanje.”
Odgovorni za zapor s povedali, da je največja težava pomanjkanje hrane. “Nekega dne,” pripoveduje Abdul, “smo pripravili več kot sto majhnih posod s “košerijem”, značilno egiptovsko hrano iz testa in leče. Naš obisk se je običajno končal z močno molitvijo. Oni so prepevali psalme v svojih jezikih, ena duša in en glas, s tolikšno vero in notranjo močjo, da smo bili vsi v zelo globokem duhovnem ozračju. Nismo mogli skriti ganjenosti!”
Ubežnike v zaporu redno obiskujejo in v to močno izkušnjo so pritegnili Mlade za zadinjen svet iz drugih egiptovskih mest, kot sta Kairo in Sohag. “Do danes,” pove Abdo, “se je nekaj Eritrejcev vrnilo v svojo državo, so pa prišli novi begunci, žrtve enake dramatične zgodbe. Pogosto čutimo nemoč, ker ne moremo narediti kaj več, a jih zaupamo Bogu, ki more storiti vse. Mi lahko dodamo samo ta majhen prispevek za bolj zedinjen in bratski svet”.
Vir: www.focolare.org
