Pogled v ozadje revolucije. Majhna dejanja bratstva med kristjani in muslimani, da bi v številnih znova vzbudili čut pripadnosti svoji deželi.
Prinašamo pričevanje Hanae Keisar, ki jo je povedala ob podelitvi nagrade mati Terezija iz Kalkute v spomin na Chiaro Lubich 10. decembra 2011.
Prinašamo pričevanje Hanae Keisar, ki jo je povedala ob podelitvi nagrade mati Terezija iz Kalkute v spomin na Chiaro Lubich 10. decembra 2011.
»Kot veste, pomeni letošnje leto za Egipt posebno in nepričakovano etapo: zrušenje diktatorskega režima. Skoraj eno leto po prvem vetru upanja in svobode smo v kočljivem trenutku, polnem negotovosti, obupa, velike ekonomske krize in strahu pred prihodnostjo. Kljub temu smo presenečeni ugotovili, da nam Bog pomaga ustvarjati skrito tkanino, prepleteno s pravimi in bratskimi odnosi.
Medtem ko ste v časnikih in na televiziji sledili novicam o krvavih napadih na cerkve na različnih koncih države ali o nasilju proti množicam mirnih protestnikov na trgu Tahrir, smo v eni od mestnih četrti velikega Kaira delali skupaj kristjani in muslimani (vse oživlja ideal edinosti, ki nam ga je dala Chiara) pri projektu Pripadam, ki je majhen, a je simbol edinosti.
Da bi številni Egipčani premostili nezaupanje, nezanimanje in ravnodušnost številnih, je namen projekta znova vrniti čut pripadnosti svoji državi, zato spodbuja ljudi, da znova odkrijejo svoje kulturno bogastvo in olepšajo zanemarjene in umazane dele mesta. Tako se je začela pobuda o risanju grafitov (zamislil si jo je egiptovski umetnik Elham Naguib), ki bi govorili o bratstvu, miru, sožitju in bi spodbudili odgovornost za družbeno zavzemanje.
Tako smo dva dni s 40 mladimi in odraslimi barvali zid neke šole v gosto naseljeni in revni mestni četrti na temo “Imamo pravico sanjati!” Bilo je 8 mesecev pred revolucijo 25. januarja. Čeprav smo se z mestno oblastjo dogovorili o vsem, smo naslednje jutro brez kakršnekoli obrazložitve prejeli z občine naročilo, da je treba risbo izbrisati. To je bil plamenček, ki je skorajda ugasnil.
In danes, po revoluciji, nas je poklical odgovorni za to četrt prav s prošnjo, naj narišemo grafite, celo v dnevih novih neredov na trgu Tahrir. Oboroženi s prepričanjem, da je bratstvo mogoče med vsemi, smo začeli z delom. Počasi smo pritegnili vse prebivalce četrti: otroke, mlade in starce, odvetnike in delavce, muslimane in kristjane.
Grafit, ki naj bi bil dolg samo 60 m, se je podaljševal, ker so se mimoidoči začudeni ustavljali in risali z nami, srečni, ker lahko tudi sami naredijo nekaj za enakost in bratstvo. Ni šlo toliko za grafite, čeprav so bili pomembni, ampak za pričevanje, ker smo jih risali skupaj.
“Vaša pobuda je najbolj uspešna akcija, da bi vrnili življenje in lepoto našemu mestu,” je vzkliknil neki gospod. Eden od kandidatov za nov parlament se je vračal s trga Tahrir in nam rekel: “Mislite, da boste s to lepo sliko spremenili Egipt?” Ljudje od tam so mu odgovorili: “To lahko naredimo mi. Sprememba Egipta se začenja tu!”
Prizadevamo si za spremembo miselnosti še z enim projektom, ki je namenjen mladoletnim delavcem, da bi jim vrnili izgubljeno otroštvo in dostojanstvo. Priče smo pravim spremembam v njihovem ravnanju: otroci, ki so bili nedisciplinirani in nasilni, so postali spoštljivi in ljubeznivi tudi do drugačnih od njih. Vsi so muslimani in čeprav ne govorimo o tem, kakšen naj bi bil odnos med kristjani in muslimani, živimo med vsemi tako imenovano zlato pravilo: »Stori drugim, kar bi hotel, da je storjeno tebi.«
(H. K., Egipt)
Medtem ko ste v časnikih in na televiziji sledili novicam o krvavih napadih na cerkve na različnih koncih države ali o nasilju proti množicam mirnih protestnikov na trgu Tahrir, smo v eni od mestnih četrti velikega Kaira delali skupaj kristjani in muslimani (vse oživlja ideal edinosti, ki nam ga je dala Chiara) pri projektu Pripadam, ki je majhen, a je simbol edinosti.
Da bi številni Egipčani premostili nezaupanje, nezanimanje in ravnodušnost številnih, je namen projekta znova vrniti čut pripadnosti svoji državi, zato spodbuja ljudi, da znova odkrijejo svoje kulturno bogastvo in olepšajo zanemarjene in umazane dele mesta. Tako se je začela pobuda o risanju grafitov (zamislil si jo je egiptovski umetnik Elham Naguib), ki bi govorili o bratstvu, miru, sožitju in bi spodbudili odgovornost za družbeno zavzemanje.
Tako smo dva dni s 40 mladimi in odraslimi barvali zid neke šole v gosto naseljeni in revni mestni četrti na temo “Imamo pravico sanjati!” Bilo je 8 mesecev pred revolucijo 25. januarja. Čeprav smo se z mestno oblastjo dogovorili o vsem, smo naslednje jutro brez kakršnekoli obrazložitve prejeli z občine naročilo, da je treba risbo izbrisati. To je bil plamenček, ki je skorajda ugasnil.
In danes, po revoluciji, nas je poklical odgovorni za to četrt prav s prošnjo, naj narišemo grafite, celo v dnevih novih neredov na trgu Tahrir. Oboroženi s prepričanjem, da je bratstvo mogoče med vsemi, smo začeli z delom. Počasi smo pritegnili vse prebivalce četrti: otroke, mlade in starce, odvetnike in delavce, muslimane in kristjane.
Grafit, ki naj bi bil dolg samo 60 m, se je podaljševal, ker so se mimoidoči začudeni ustavljali in risali z nami, srečni, ker lahko tudi sami naredijo nekaj za enakost in bratstvo. Ni šlo toliko za grafite, čeprav so bili pomembni, ampak za pričevanje, ker smo jih risali skupaj.
“Vaša pobuda je najbolj uspešna akcija, da bi vrnili življenje in lepoto našemu mestu,” je vzkliknil neki gospod. Eden od kandidatov za nov parlament se je vračal s trga Tahrir in nam rekel: “Mislite, da boste s to lepo sliko spremenili Egipt?” Ljudje od tam so mu odgovorili: “To lahko naredimo mi. Sprememba Egipta se začenja tu!”
Prizadevamo si za spremembo miselnosti še z enim projektom, ki je namenjen mladoletnim delavcem, da bi jim vrnili izgubljeno otroštvo in dostojanstvo. Priče smo pravim spremembam v njihovem ravnanju: otroci, ki so bili nedisciplinirani in nasilni, so postali spoštljivi in ljubeznivi tudi do drugačnih od njih. Vsi so muslimani in čeprav ne govorimo o tem, kakšen naj bi bil odnos med kristjani in muslimani, živimo med vsemi tako imenovano zlato pravilo: »Stori drugim, kar bi hotel, da je storjeno tebi.«
(H. K., Egipt)
Tu je povezava do članka o Gibanju fokolarov v Egiptu.