Na začetku junija je na Irskem potekal 50. mednarodni evharistični kongres in radi bi povedali kaj več o njem. Prvi dan, ki je bil posvečen ekumenizmu, so bili med govorniki prior iz Taizéja, Frère Alois, anglikanec Jackson in predsednica Gibanja fokolarov, Maria Voce.
Pričakovanja za ta kongres so bila velika, a morda nismo pričakovali, da bo prvi dan kongresa imel tako izrazito ekumensko oznako. In vendar je bilo tako, kar je najbolj zanimiva značilnost tega 50. mednarodnega evharističnega kongresa (Dublin, 10.-17. junija), ki ga je organizirala katoliška Cerkev in je prav zaradi njegove glavne teme občestvo odprt za življenjski dialog med krščenimi.
Že prejšnje dneve je med teološkim simpozijem (Maynooth, 6.-9. junija) ekumenski dialog prvič v takem okolju predstavljal zelo živo navzočnost. Govorili so predstavniki različnih Cerkva, med njimi metropolit Emmanuel (Adamakis) iz Francije, predsednik Evropske konference Cerkva pa kardinal Koch ter predsednik Papeškega sveta za spodbujanje edinosti kristjanov. Ta je spregovoril prav o ekuemnskem pogledu odnosa med evharistijo in cerkvenim občestvom.
V to okolje je vpet nagovor Marie Voce. Pred njo je govoril prior Taizéja, brat Alois, ki se je spomnil zgodbe brata Rogerja Schutza, ustanovitelja skupnosti, in poudaril, da je »strast, ki napolnjuje njihova srca« prav poziv, da neutrudno delajo za »edinost Kristusovega telesa«. Za predsednico Gibanja fokolarov je govoril častitljivi Jackson, anglikanski škof iz Dublina, z bogoslužjem besede in vode, da bi tako spomnil na skupen krst.
Besede Marie Voce o temi “Občestvo v enem samem krstu” pričajo, Izhajala je iz svoje izkušnje evangelija, ki se je začela, ko jo je kot študentko na pravni fakulteti očarala skupina mladih, ki so v življenju Jezusovih besed odkrili pot za svojo uresničitev. S to izkušnjo je začela Chiara Lubich leta 1943, pritegnila pa je na tisoče ljudi po vsem svetu, ki so na novo odkrili privlačnost teh besed. Maria Voce je citirala Lutra: »Prepričani moramo biti, da je lahko duša brez vsega, ne pa brez Božje besede«. Besede, ki se spremeni v življenje in je pričevanje.
Predsednica Gibanja je priča te besede, saj je deset let preživela v Turčiji, državi, kjer je lahko, kljub temu da na zunaj krščanstvo ni opazno, »izkusila lepoto družine, ki jo je Jezus prišel ustvarit na zemljo«. V sedemdesetih letih življenja Gibanja so še izkusili, da ta značilno skupnostna in ekumenska duhovnost poveže vse, ki jo živijo, in tako čutijo, da so eno samo krščansko ljudstvo. Prav to je dialog življenja: »Niso dovolj sklepi in zavzetje stališč, tudi zelo naprednih, med teologi, če pa ljudje niso na to pripravljeni,« je še dejala Maria Voce in dodala: »Zedinjeni v tej duhovnosti bi radi bili kvas med vsemi Cerkvami in prispevali k temu, da se bo pospešil čas polnega, tudi vidnega, tudi evharističnega občestva med njimi.«
Tudi kardinal Ouellet – ki ga je Benedikt XVI. poslal na ta kongres kot svojega predstavnika– je te dneve potrdil, da je prihodnost poslanstva Cerkva prav v pričevanju edinosti in v dialogu s celotnim človeštvom. Msgr. Diarmuid Martin, nadškof iz Dublina in predsednik kongresa, je namenim misel mladim Ircem in dodal, da »sta Cerkev in Irska na poti prenove«.
Ekumenski dan 11. junija se je nadaljeval z nizom delavnic, med temi: “Dialog življenja v novi fazi ekumenizma”. Vodil jo je Renate Komorek iz Gibanja fokolarov z več gosti: častito Bronwen Carling, anglikanko, dvema ravnateljima iz Severne Irske, eden iz protestantske in drugi iz katoliške šole s skupnim delovanjem, člani Barke, Corrymeela in karizmatične skupnosti.
Ko sem se sprehodila med stojnicami Royal Dublin Society, obiskalo jih je 20.000 udeležencev, sem pomislila na “moč”, ki nas povezuje in če zopet uporabim besede Marie Voce: »Živeta medsebojna ljubezen, po kateri se lahko Jezus ponavzoči med kristjani, zedinjenimi v njegovem imenu. Jezus med katoličanom in anglikancem, med Armenko in reformirano … Tako bo Cerkev nekako prestopila meje stavb, namenjenih bogoslužju, in v polnem občestvu med vsemi se bo bolj približala današnjemu človeku, da bi odgovorila na vse njegove potrebe in na vsa vprašanja z odgovori, ki jih lahko ponudi samo evangelij«.
dopisnica Maria Chiara De Lorenzo
Pričakovanja za ta kongres so bila velika, a morda nismo pričakovali, da bo prvi dan kongresa imel tako izrazito ekumensko oznako. In vendar je bilo tako, kar je najbolj zanimiva značilnost tega 50. mednarodnega evharističnega kongresa (Dublin, 10.-17. junija), ki ga je organizirala katoliška Cerkev in je prav zaradi njegove glavne teme občestvo odprt za življenjski dialog med krščenimi.
Že prejšnje dneve je med teološkim simpozijem (Maynooth, 6.-9. junija) ekumenski dialog prvič v takem okolju predstavljal zelo živo navzočnost. Govorili so predstavniki različnih Cerkva, med njimi metropolit Emmanuel (Adamakis) iz Francije, predsednik Evropske konference Cerkva pa kardinal Koch ter predsednik Papeškega sveta za spodbujanje edinosti kristjanov. Ta je spregovoril prav o ekuemnskem pogledu odnosa med evharistijo in cerkvenim občestvom.
V to okolje je vpet nagovor Marie Voce. Pred njo je govoril prior Taizéja, brat Alois, ki se je spomnil zgodbe brata Rogerja Schutza, ustanovitelja skupnosti, in poudaril, da je »strast, ki napolnjuje njihova srca« prav poziv, da neutrudno delajo za »edinost Kristusovega telesa«. Za predsednico Gibanja fokolarov je govoril častitljivi Jackson, anglikanski škof iz Dublina, z bogoslužjem besede in vode, da bi tako spomnil na skupen krst.
Besede Marie Voce o temi “Občestvo v enem samem krstu” pričajo, Izhajala je iz svoje izkušnje evangelija, ki se je začela, ko jo je kot študentko na pravni fakulteti očarala skupina mladih, ki so v življenju Jezusovih besed odkrili pot za svojo uresničitev. S to izkušnjo je začela Chiara Lubich leta 1943, pritegnila pa je na tisoče ljudi po vsem svetu, ki so na novo odkrili privlačnost teh besed. Maria Voce je citirala Lutra: »Prepričani moramo biti, da je lahko duša brez vsega, ne pa brez Božje besede«. Besede, ki se spremeni v življenje in je pričevanje.
Predsednica Gibanja je priča te besede, saj je deset let preživela v Turčiji, državi, kjer je lahko, kljub temu da na zunaj krščanstvo ni opazno, »izkusila lepoto družine, ki jo je Jezus prišel ustvarit na zemljo«. V sedemdesetih letih življenja Gibanja so še izkusili, da ta značilno skupnostna in ekumenska duhovnost poveže vse, ki jo živijo, in tako čutijo, da so eno samo krščansko ljudstvo. Prav to je dialog življenja: »Niso dovolj sklepi in zavzetje stališč, tudi zelo naprednih, med teologi, če pa ljudje niso na to pripravljeni,« je še dejala Maria Voce in dodala: »Zedinjeni v tej duhovnosti bi radi bili kvas med vsemi Cerkvami in prispevali k temu, da se bo pospešil čas polnega, tudi vidnega, tudi evharističnega občestva med njimi.«
Tudi kardinal Ouellet – ki ga je Benedikt XVI. poslal na ta kongres kot svojega predstavnika– je te dneve potrdil, da je prihodnost poslanstva Cerkva prav v pričevanju edinosti in v dialogu s celotnim človeštvom. Msgr. Diarmuid Martin, nadškof iz Dublina in predsednik kongresa, je namenim misel mladim Ircem in dodal, da »sta Cerkev in Irska na poti prenove«.
Ekumenski dan 11. junija se je nadaljeval z nizom delavnic, med temi: “Dialog življenja v novi fazi ekumenizma”. Vodil jo je Renate Komorek iz Gibanja fokolarov z več gosti: častito Bronwen Carling, anglikanko, dvema ravnateljima iz Severne Irske, eden iz protestantske in drugi iz katoliške šole s skupnim delovanjem, člani Barke, Corrymeela in karizmatične skupnosti.
Ko sem se sprehodila med stojnicami Royal Dublin Society, obiskalo jih je 20.000 udeležencev, sem pomislila na “moč”, ki nas povezuje in če zopet uporabim besede Marie Voce: »Živeta medsebojna ljubezen, po kateri se lahko Jezus ponavzoči med kristjani, zedinjenimi v njegovem imenu. Jezus med katoličanom in anglikancem, med Armenko in reformirano … Tako bo Cerkev nekako prestopila meje stavb, namenjenih bogoslužju, in v polnem občestvu med vsemi se bo bolj približala današnjemu človeku, da bi odgovorila na vse njegove potrebe in na vsa vprašanja z odgovori, ki jih lahko ponudi samo evangelij«.
dopisnica Maria Chiara De Lorenzo