Bliža se molitvena osmina za edinost kristjanov in pred vami je izkušnja ekumenskega fokolara, torej edinosti v vsakdanjem življenju, saj pod isto streho živijo ljudje, ki pripadajo trem različnim Cerkvam: zgodba Eve, poljske fokolarine.
Ewa: mlada, visoka, s temnimi lasmi in očmi. Ni tako preprosto ugotoviti, od kod prihaja, saj so prebivalci njene domovine svetlopolti. Druga značilnost pa je močna in zakoreninjena navzočnost katoličanov. Tu je nastal sindikat Solidarnost, ki je po padcu berlinskega zidu precej prispeval k spremembam v razvoju te države. Govorimo o Poljski, seveda!
Ewa je odraščala tukaj in nekega dne je spoznala Gibanje fokolarov in v njegovi duhovnosti je odkrila svojo pot. Tedaj ni mogla vedeti, da se bo nekega dne v Gibanju začela čisto nova zgodba zanjo.
V Nemčiji, kjer zdaj prebiva, je zelo razširjena resničnost različnih Cerkva, zato v njenem fokolaru živijo fokolarine treh različnih Cerkva: večinskim katoličankam se je pridružila Doina iz pravoslavne romunske Cerkve in Anke iz evangeličansko-luteranske Cerkve.
To je gotovo zanimiva izkušnja, če pomislimo, da je edinost – kakor je Jezus molil, ‘da bi bili vsi eno’ (Jn 17) – glavni namen Gibanja. Ewo, ki to živi , smo prosili, naj nam pove in razloži, kako je mogoče živeti edinost, še več, ustvarjati edinost, saj gre včasih tudi za različnosti v nauku.
»Zame je ta izkušnja ekumenskega fokolara zelo močna. Širi moje srce, mojo miselnost, ker si res prizadevamo živeti druga za drugo, čeprav pogosto opažamo, da bi nas lahko ločevalo veliko stvari.
Največji izziv zame je ta, da ne dam čutiti Anke in Doine, da gre za manjšino druge Cerkve. Velikokrat ni bilo tako, a smo vedno začele znova!
Vedno bolj je potrebno poglabljati poznavanje druge Cerkve, poskusiti razumeti, kaj je pomembno za vsako Cerkev, zato se udeleževati, kolikor je možno, obredov te in one.
Na veliki petek na primer je za nas katoličane res pomembna slovesnost, ki je vključena v velikonočno tridnevje. Za evangeličansko Cerkev pa je tedaj glavni praznik. V našem fokolaru smo se tega zavedale in zjutraj smo šle na Ankenin obred in popoldne na katoliški.
To pomeni tudi, da se spomnimo praznikov pravoslavne Cerkve, saj so pogosto druge dneve kot naši. In spomniti se tega, ko so morda ob koncu tedna in smo že zelo zasedene; najti način, da v vsakem primeru pokažemo, da praznujemo z njimi, ni vedno enostavno. In še, spomniti se tedenskega posta, ki je v pravoslavni ruski Cerkvi zelo pomemben, tako da skupaj z Doino večerjamo ob sredah brez mesa, jajc, mleka …
V zvezi s postom: prej sem mislila, da je ljubezen do bližnjega, ko je težko, način opravljanja “posta”. Sem pa odkrila, da je pomembno “biti” z drugim, v drugem, čeprav morda ne razumem čisto vsega, a tako počasi, počasi odkrivam bogastvo Cerkve druge osebe. Čeprav z majhnimi koraki se tako v vsakdanjem življenju ustvarja odnos v Bogu, nastaja dialog v življenju, ki temelji na duhovnosti edinosti. Zato napredujemo na poti do polnega občestva med Cerkvami.«