Chiara Lubich je ustanoviteljica in prva predsednica Gibanja fokolarov, veliko je tudi pisala. Ob stoti obletnici njenega rojstva (1920–2020) smo se namenili pregledati nekaj pomembnih etap iz njenega življenja. Tokrat obdobje med leti 1920 in 1937.

Kdo je bila Chiara

Prva leta družine Lubich. Deklica kot druge in vendar posebna. Odnos z bratom Ginom.

9. junija 2001 je bila dvorana deželnega sveta v mestu Trentu nabito polna. Prisluhnili so Chiari Lubich, ki je prejela nagrado “Trentčan leta”. Ustanoviteljica Gibanja fokolarov je med drugim izjavila: »Tukaj sem se učila: v družini, polni pravih vrednot in predvsem izjemno povezani; v osnovni in višji šoli, ki sem ju obiskovala; v poklicu, s katerim sem nekaj let služila mladini, prav tu sem se še kot otrok naučila, kaj pomeni biti prava kristjanka. Prav tukaj je Sveti Duh blagovolil podeliti mi dar karizme, s katero se je začelo svetovno gibanje.«

Chiara se je rodila 22. januarja 1920. Starša Luigi Lubich in Luigia Marinconz, katerih predniki so prišli iz današnje Slovenije, sta se spoznala v tiskarni časnika Il popolo, organa socialistične stranke, ki jo je ustanovil in vodil Cesare Battisti. Poročila sta se leta 1916, torej med prvo svetovno vojno, in Luigi je bil vpoklican. Iz njunega zakona se se rodili otroci Gino, Silvia (Chiarino krstno ime), Liliana in Carla. Stanovali so v ulici Prepositura št. 11 (danes št. 41) v tretjem nadstropju hiše nasproti cerkve Svete Marije Velike, v kateri so potekala zasedanja zadnjega dela tridentinskega koncila (1562–1563) in v kateri je bila Silvia krščena.

Kljub povojni krizi je deklica živela brezskrbno in v dokajšnjem blagostanju, saj je oče – potem ko je časnik prenehal izhajati – začel z obetavnim izvozom italijanskih vin v Nemčijo. Težki časi so se začeli po letu 1929, ko je prišlo do padca borze na Wall Streetu. Oče je moral zapreti podjetje in kot prepričan antifašist nikakor ni našel prave zaposlitve.

Občasno si je družina, posebej poleti, privoščila kratek oddih v hribih in Silvijini prvi spomini se nanašajo prav na tiste kraje. Brat Gino opisuje, da sta bila s Silvijo zelo povezana, ves čas sta se držala za roke, nista veliko govorila, sta se pa igrala in se zabavala, kot to delajo običajno otroci. Tako se je med njima vzpostavilo globoko razumevanje.

Od otroških let je spoznavala bolečino v življenju in možnost prenašati jo iz ljubezni.

Silvia se je od očeta, socialista in idealista, pokončnega moškega, naučila »doslednega življenja«. Od mame pa, ki je bila globoko verna in je za razliko od moža hodila v cerkev, pa življenje v veri. Družina je bila vključena v zelo živo župnijo, v kateri se je po zaslugi Katoliške akcije začela oblikovati – posebej ženski del – četa zavzetih laikov, ki so se upirali fašističnemu vplivu. Silvia je ob nedeljah odhajala k redovnicam deklice Marije in se pripravljala na prvo obhajilo in birmo (binkošti 1927). Gino pravi, da bi ostala ena od mnogih trentskih kristjank, če se ne bi zgodilo »nekaj drugega«.

Prav tu se je zgodilo nekaj, čemur je Chiara vedno pripisovala »simbolično vrednost, nekakšen začetek« tega, kar se je zgodilo kasneje. Zanjo je skrbela sestra Carolina Cappello iz oratorija na ulici Borsieri. Vsak četrtek jo je spremljala z drugimi deklicami k evharističnemu češčenju v cerkev Presvetega zakramenta.

Ko je Silvia upirala pogled v Jezusa v evharistiji v ciboriju, mu je ponavljala: »Ti, ki si ustvaril sonce, ki daje luč in toplino, daj, da prodreta tvoja luč in tvoja toplina preko oči v mojo dušo.« Toplina Božje ljubezni in luč Božje besede sta povzetek duhovnosti Gibanja fokolarov.

Kasneje, v četrtem razredu osnovne šole, je bila Silvia na tem, da umre zaradi vnetja slepiča, ki se je razvil v vnetje trebušne mrene. Sestra Carolina, do katere je prihitela obupana mama Luigia, je sklicala vso svojo skupnost, da bi prosila za ozdravljenje njene hčere. Ta je od tedaj »začela spoznavati bolečino v življenju in možnost prenašati jo iz ljubezni«.

Kakšna je bila Silvia kot otrok? Chiara ni rada govorila o sebi. Nekaj pa je povedala, ko je izrazila misel sorodnikov, da je imela »miren in veder značaj«, »da so jo privlačile božje reči«, »da je bila razmišljujoča in vestna«. Ni imela rada punčk, »morda zato, ker so bile umetne«, in tudi ne pravljic, ker je hotela »resnico«; vsekakor pa je imela značilne otroške napake. Deklica kot vse. Rada se je učila, ubogala je in se trudila za svoje, to da! »Da je Chiara nekaj posebnega,« pripoveduje Gino, »so nam kasneje povedali drugi. Mi nismo zaznali njenih intelektualnih, toliko manj duhovnih zmožnosti.«

Družina ni opazila drugih močnih trenutkov iz njene najstniške dobe: ko je pri petnajstih letih izrekla “da” na »klic k mučeništvu« in kakšni dve leti kasneje na praznik svetega Tomaža Akvinskega navdih, da bi postala sveta, pa še pogum, s katerim je znala večkrat pričati za svojo vero pred trditvami profesorja filozofije, nasprotujočih Cerkvi. Toda tedaj je bila Chiara še Silvia.

Prevedla Valerija Brenčič

(se nadaljuje)