Chiara Lubich je ustanoviteljica in prva predsednica Gibanja fokolarov, veliko je tudi pisala. Ob skorajšnji stoti obletnici njenega rojstva (1920–2020) smo se namenili pregledati nekaj pomembnih etap iz njenega življenja. Tokrat obdobje med leti 1940 in 1942.

Učiteljica Silvia

Prvi kruh znanja razdrobljen za njene majhne učence. Serafska (frančiškanska) sirotišnica. Podelitev učenja, ljubezni in življenja.

»Otroke sem imela zelo rada, ker sem že gledala Jezusa v njih. On je namreč rekel: Kar koli si storil kateremu od teh mojih najmanjših bratov. […] Popoldne sem jim rekla: »Zdaj je treba za pol ure spati, položite glavo na klop.« Šla sem po razredu in v sebi sem čutila nekakšno potrebo, da bi jih blagoslavljala, […] kot mati. Tako: bili so tiho; poučevanje v Castellu v Val di Sole, a potem tudi v Livu […], je bila zame vaja v ljubezni.« Tako je Chiara Lubich povedala 5. junija 2001 o naravnanosti, ki jo je imela med 19. in 23. letom, ko je učila.

Po šolskem letu 1938–1939 v Castello di Ossana in v naslednjem letu po dveh mesecih nadomeščanja v Varollu di Livo je 16. oktobra 1940 »učiteljica Silvia«, kakor so jo imenovali njeni učenci, začela delati v frančiškanski sirotišnici (Opera Serafica) v Cognoli nedaleč od Trenta. V sirotišnici, za katero so skrbeli patri kapucini in tretjeredniki, je bilo 80 otrok in najstnikov, sirot. V Cognoli je Silvia delala skupaj s Piero Folgheraiter, s katero je v Trentu sodelovala pri Ženski mladini. Piera je skrbela za vrtec in prvi razred osnovne šole, Silvia za tretji, četrti razred in za tečaj za poklicno usposabljanje. V zavodu sta bili tudi ponoči. Zgodilo se je, da je Piera prosila Silvio za nasvet v zvezi s podajanjem snovi. Nekega dne je na primer Piera hotela pomagati svojim malim učencem z abecednikom, vendar ga ni našla. Silvia ji je narisala na velike liste črke abecede in številke do deset. Zelo lično in otroci so bili očarani. Silvia je spremljala tudi učence, ki so se s pomočjo obrtnikov učili za mizarje, čevljarje, knjigovezce ali pa so imeli glasbeno šolo. Učiteljica Silvia je ustvarjala z njimi družinsko ozračje, jim govorila materinske besede, ki so bile kot božanje. Mila in močna hkrati je živela svoj dan z učenci.

Učiteljica Silvia je ustvarjala z dečki družinsko ozračje, jim govorila materinske besede.

Zgodaj zjutraj gre k maši; v zadnji klopi zbrano spremlja in moli. Učne ure so vedre, učiteljica ne govori na glas, a njen glas je jasen in umirjen, primeren osebam, ki so pred njo. Učenci pozorno spremljajo, niso raztreseni. Zahteva, da se učijo, a ko koga med spraševanjem pokliče, hoče vedeti tudi, kaj misli o tisti stvari. Tako je to priložnost za rast v spoštovanju osebnosti. Ko vrne šolske naloge, v njih ni rdečih znamenj, ki plašijo, ampak rahlo podčrta dele, kakor vabilo k izboljšanju. Pri razvedrilu lahko tisti, ki to želi, sede k učiteljici in ona bere iz zanimive in zabavne knjige.

Zvečer Silvia bere na postelji v kotu spalnice ob majhni svetilki. Velika soba je temna zaradi nevarnosti bombardiranj. Pripoveduje o življenju mučencev, dečki poslušajo, potem zaspijo. V toplem letnem času hodijo na sprehode, skupaj se igrajo. Občasno jih odpelje k sebi domov v ulico Gocciadoro k mami Luigi in očetu Luigiju. Podelitev ljubezni, ki se vtisne vanje in tega ne pozabijo več. Med temi mladimi sta Condardo in Bernardo, ki gresta v bogoslovje in potem v red kapucinov.

(se nadaljuje)

Elena Del Nero (prevedla Valerija Brenčič)