Evangeljska beseda

Evangelij. Pustolovščina edinosti, ki jo je začela Chiara Lubich, je imela eno samo ”besedilo”: Sveto pismo, evangelij, Božjo besedo. Zanje je bilo samo v evangeljskih straneh tisto življenje, ki vodi k Bogu. V tistem času se je kot stalnica (in to ni bilo naključje), za katero je Chiara spoznala še kot učiteljica, da se bo razširila na ves fokolarinski svet, uveljavljala ”Beseda življenja”. Živele so po en evangeljski stavek in novost za tisti čas je bila, da so si Chiara in njene prve tovarišice, da bi se spodbujale in skupaj rasle, pripovedovale o sadovih, ki jih je imelo življenje Besede v njihovem življenju.
Chiara je tako zapisala: »Smo v vojnem času. Vsakič ko zatuli sirena, lahko s seboj jemljemo v zaklonišče samo majhno knjigo: evangelij. Odpiramo ga in tiste besede, ki smo jih že poznale, se zaradi nove karizme razsvetlijo, kakor bi se pod njimi prižgala luč, vžigajo nam srce in spodbujene smo, da jih takoj živimo. Vse nas pritegnejo in prizadevamo si jih živeti drugo za drugo. Za vse sem prebrala: ‘Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe’ (Mt 19,19). Bližnji. Kje je bližnji? Bil je tam, blizu nas, v vseh ljudeh, ki jih je vojna prizadela, ranjenih, brez obleke, brez doma, lačnih in žejnih. Takoj smo se jim posvečale na tisoč načinov.
Evangelij zagotavlja: ‘Prosite in vam bo dano’ (Mt 7,7). Prosimo za reveže in – nekaj neobičajnega v času vojne – vsakič smo napolnjeni z vsemi mogočimi dobrinami! Nekega dne, in to je eden od prvih dogodkov, o katerih pogosto pripovedujemo, me je revež prosil za par čevljev številka 42. Ker sem vedela, da se je Jezus poistovetil z reveži, sem v cerkvi svete Klare, tedaj blizu istoimenske bolnišnice, Gospoda tako prosila: ‘Daj mi par čevljev številka 42 zate v tistem revežu.’Ko sem stopila iz cerkve, mi je gospodična podala paket. Odprem ga: v njem je bil par čevljev številka 42.
V evangeliju beremo: ‘Dajte in se vam bo dalo’ (Lk 6,38). Dajemo, dajemo in glej, vsakič se vrača. Tistega dne je bilo doma eno samo jabolko. Dale smo ga revežu, ki je prosil. In še isto dopoldne je prišlo ducat jabolk, verjetno od kakega sorodnika. Tudi ta smo dali drugim, ki so prosili, in proti večeru je prišla potovalka jabolk. Tako, vedno tako.
Ti dogodki prihajajo drug za drugim, osupnejo nas in očarajo. Naše veselje je veliko in nalezljivo. Jezus je obljubil in zdaj drži obljubo. Zato on ne pripada samo preteklosti, ampak sedanjosti. In: evangelij je resničen! Ta ugotovitev nam daje polet na naši poti, na katero smo pravkar stopile. Tistim, ki so radovedni, kako to, da smo srečne v tako žalostnih časih in urah, pripovedujemo, kaj se dogaja. Zanje to ne pomeni, da so naleteli na nekaj deklet ali na porajajoče se gibanje, ampak bolj na živega Jezusa.«