Prof. Andrea Riccardi je v Bruslju 12. maja 2012 na srečanju Skupaj za Evropo povedal tole:
Dragi prijatelji, ne moremo si zatiskati oči pred dejstvom, da je Evropa sredi krize. Ta se je vcepila na druge krize, na ekonomsko krizo, ki drži v primežu precej držav. Kako iziti iz nje? Ni primerno govoriti o receptih. Čeprav je pogosto sporočilo danes tole: iz krize izidemo sami, tako da se osredotočimo nase.
Imamo človeško dno krize, ki je morda mati kriz: osamljenost številnih Evropejcev. Tako se počutijo mnogi, saj so se razpustile številne povezovalne mreže: politične stranke, združenja in družina. Danes so Evropejci bolj sami v življenju in se imajo za bolj osamljene.
Med drugim živimo kulturo, ki jo krepko označuje individualizem, kar se odraža v osebnem življenju, na delu in v širšem krogu ljudi. Krizo identitete skupne evropske usode moramo postaviti v okvir krize življenjske skupnosti in usode. Posledice se odražajo v posameznih državah. Ena od teh – nič manj pomembna – je pomanjkanje vizije za prihodnost. Neverjetno potrebo po videnjih imamo. Kajti vizije so ikone upanja, ki jih moramo zreti, da ne bi zapadli v pesimizem.
Če je namreč pojmovanje življenja, ki je v celoti individualno, vzrok trenutne vzhičenosti ali hipnega zadovoljstva, pa izpraznjenost čuta za skupnost ustvarja ozračje pesimizma. Zato mi Evropejci, ki smo tako temni, tvegamo, da se bomo odrekli ustvarjanju zgodovine: »da bomo prešli v zgodovino, ne da bi jo sploh ustvarjali,« je zapisal Jürgen Habermas, ali »da se bomo poslovili od zgodovine,« pravi Benedikt XVI. Bojimo se sveta, ki je preveč velik in zapleten. Zdi se, da se moramo braniti pred zgodovino in pred svetom. To je naravnanost po 11. septembru 2001, dnevu strašnih atentatov na ZDA. Braniti se moramo pred sovražnikom in pred preveč nasilno zgodovino.
Francoski filozof Alexandre Lacroix se vprašuje: »Ali smo kot Rimljani iz zadnje dobe cesarstva in smo prispeli do zadnjega poglavja naše slavne (in nasilne) zgodbe? Ali si – hedonisti in ciniki, brezbrižni do Božjih zapovedi, nezmožni jemati resno kaj drugega kot samega sebe, nesposobni usmeritve v prihodnost, postali smo leni zaradi udobnosti, površni in razvajeni – zaslužimo, da nas bodo prehiteli drugi narodi, ki so mlajši, bolj ambiciozni in močnejši?« Je Evropa celina v zatonu? Nič več središče sveta v svetu brez središča.
Radi bi se primerno skrčili, da bi imeli gotovost, radi bi znova vzpostavili meje. To je iluzija. Velika večina evropskih držav se ne bo mogla sama soočiti z globalnimi izzivi, z ekonomsko krizo, z azijskimi velikani. Nihče naj se ne slepi. Če ne bomo skupaj, bodo evropske dežele quantité négligeable (zanemarljiva količina). Naše vrednote se bodo razvodenele v tokovih globalizacije in svet bo izgubil svobodo in humanizem.
Ne moremo se vdati, da gre za zaton. Dogovor kristjanov v Bruslju je močno znamenje: “Skupaj za Evropo”. Minilo je petdeset let od drugega vatikanskega zbora. Ne spominjamo se ga, ker smo stari nostalgiki. Zbor ostaja hrana za vizijo prihodnosti. Ko je enainosemdesetletni papež Janez XXIII. 11. oktobra 1962 odprl drugi vatikanski zbor, je izrekel besede upanja:
»Pogosto nam prinašajo glasove, ki … niso zmožni videti drugega kot ruševine in gorje. Pravijo, da je naš čas v primerjavi s preteklostjo slabši. Zdi se nam, da se ne moremo strinjati s temi preroki, ki kličejo nesrečo. V sedanjem času človeškega dogajanja, v katerem se zdi, da človeštvo vstopa v novi red stvari …«
Tudi mi se po petdesetih letih ne strinjamo s preroki, ki kličejo nesrečo v zvezi z evropskim zatonom in s prepričanjem, da mora individualistična kultura neizprosno prevladati. Med koncilom in Evropsko zvezo je tesna vez. Drugi vatikanski zbor je bil po letu 1945 prvi vseevropski dogodek, ki je zbral škofe obeh strani kljub hladni vojni. Poleg tega je usmeril evropske kristjane – veliko prej, preden se je začelo govoriti o globalizaciji – v svet in začel je z ekumenizmom.
Drugi vatikanski zbor je spomin upanja. Upanje se ne pogaja s pesimizmom. Ne moremo sprejemati, »naj se reši, kdor se more« v duhu zatona. Kdor veruje, je poklican, »da se z veliko tolažbo (…) oklene upanja, ki je postavljeno pred nas,« je zapisano v pismu Hebrejcem (6,18). Kristjani so ljudstvo edinosti in upanja.
Edinost. Mislim na naše zgodbe. Vsako gibanje izraža sanje po univerzalnosti in edinosti. Gibanja niso različna zaradi ločevanja, ampak za povezovanje. Chiara Lubich, starka, ki ni nikoli prenehala upati, je govorila: V edinosti je vedno naša duša, čeprav ni religiozna. V edinosti je krščanska in globoko človeška duša. Ali se bomo mi vdali brez duše pred cefranjem skupnosti na vseh ravneh?
Odgovor je v tem, da služimo sanjam edinosti: živeti in dajati upanje. Največja evropska beda je pomanjkanje upanja. Zgodovina nas kliče, da živimo zapletene in težke čase. Niso strašni, niso obupni. Še lahko delujemo, še lahko spreminjamo. Če obstajajo hudi razlogi za zaskrbljenost tudi zaradi trpljenja številnih evropskih držav v ekonomski krizi, je treba ustvarjati ozračje simpatije in solidarnosti, čut za skupno usodo mora znova vstati, družbene mreže se znova stkati .
Pavel piše Rimljanom: »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca.« V težavah je lahko naš čas čas upanja, zmožen pokazati najboljše: »Če bomo zedinjeni, bomo imeli prihodnost, delali bomo dobro svetu in sebi«. Kdo pa smo mi? Vsak je majhen pred izziviživljenja. Hillel, judovski učitelj iz Jezusovega časa, je govoril: »Ko manjka ljudi, si ti prizadevaj biti človek!« Ko manjkajo možje in žene edinosti, si prizadevajmo mi biti to z upanjem. Tako bo lahko kultura edinosti živeta, premišljena in dana prerodila dušo naše Evrope.
