»Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate.«
(1 Jn 3,14) najmlajši čb b
Janez piše krščanskim skupnostim, ki jih je sam ustanovil, ko so te prišle v hude težave. Med njimi so se namreč začela širiti krivoverstva in zmotni nauki glede vere in nravnosti, vrh tega pa so morali kristjani živeti v poganskem okolju, ki je bilo trdo in sovražno evangeljskemu duhu.
Apostol želi svojim pomagati, zato jim kaže korenito zdravilo: ljubezen do bratov, življenje po zapovedi ljubezni, ki so jo prejeli v začetku in v kateri vidi povzete vse zapovedi.
Če bodo tako ravnali, bodo spoznali, kaj je »življenje«, to je, vedno globlje se bodo zedinjali z Bogom, izkusili bodo, da je Bog ljubezen. In zaradi te izkušnje bodo potrjeni v veri in bodo lahko kljubovali vsem napadom, zlasti v kriznih časih.
»Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate.«
»Mi vemo…« Apostol se sklicuje na spoznanje, ki izhaja iz izkušnje. Kakor bi hotel reči: mi smo to doživeli, se tega dotaknili z rokami. To so v začetku svojega spreobrnjenja izkusili kristjani, ki jim je on oznanil evangelij; namreč, da takrat, kadar uresničujemo Božje zapovedi, zlasti zapoved ljubezni do bratov, stopimo v življenje Boga samega.
Toda ali današnji kristjani poznajo to izkušnjo? Gotovo vedo, da imajo Gospodove zapovedi praktičen namen. Jezus nenehno vztraja pri tem, da ni dovolj, če Božjo besedo poslušamo, temveč jo moramo uresničevati.
To pa, česar večini ni znano – ker tega ne vedo ali pa poznajo le teoretično, to pomeni, ne da bi to izkusili – je ta čudoviti vidik krščanskega življenja, ki ga apostol na tem mestu osvetljuje. Takrat namreč, kadar živimo zapoved ljubezni, nas Bog popolnoma prevzame, nezamenljivo znamenje tega pa je tisto življenje, tisti mir, tisto veselje, ki nam ga daje okušati že na tem svetu. Vse se razsvetli, vse postane skladno. Ni več ločenosti med vero in življenjem. Vera postane tista moč, ki prešinja in med seboj povezuje vsa naša dejanja.
»Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate.«
Ta beseda življenja nam pove, da je ljubezen do bližnjega kraljevska pot, ki nas pripelje k Bogu. Ker smo vsi njegovi otroci, mu ni nič bolj pri srcu kot to, da ljubimo brate. Z ničimer drugim mu ne naredimo večjega veselja kot z ljubeznijo do naših bratov.
In ker nas bratovska ljubezen vodi do zedinjenja z Bogom, je neizčrpen vir notranje luči, je vir življenja, duhovne rodovitnosti in nenehnega prenavljanja. Preprečuje, da bi med krščanskim ljudstvom nastale rakave rane, okostenelost in stagniranje, skratka, povzroča, da »prehajamo iz smrti v življenje«. Kadar pa zmanjka ljubezni, vse ovene in umre. Tedaj razumemo, od kot tisti bolezenski znaki, ki so tako razširjeni v svetu, v katerem živimo: pomanjkanje navdušenja, idealov, povprečnost, zdolgočasenost, želja, da bi zbežali, izguba vrednot itd.
»Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate.«
Bratje, o katerih govori apostol, so predvsem člani skupnosti, ki ji pripadamo. Če je res, da moramo ljubiti vse ljudi, je prav tako res, da se mora ta naša ljubezen začeti pri tistih, s katerimi običajno živimo, da bi se nato razširila na vse človeštvo. Misliti moramo torej predvsem na svojce, na sodelavce, na člane naše župnije, verskega združenja ali skupnosti, ki ji pripadamo. Ljubezen do bratov ne bi bila pristna in prav urejena, če se ne bi začenjala pri njih. Kjer koli že smo, smo poklicani snovati družino Božjih otrok.
»Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate.«
Ta beseda življenja nam odpira neizmerne možnosti. Spodbuja nas k božanski pustolovščini krščanske ljubezni, katere sadovi so nepredvidljivi. Predvsem pa nas spominja, da je ljubezen do bližnjega odgovor, ki ga moramo dati temu svetu, v katerem priznavajo teorijo boja, zakon močnejšega, pametnejšega, tistega, ki je bolj brez predsodkov, in kjer se včasih vse zdi ohromelo zaradi materializma in sebičnosti. To je zdravilo, ki ga lahko ozdravi: Kadar namreč živimo zapoved ljubezni, se z njo ne okrepi le naše življenje, temveč si opomore vse okrog nas: je kot val Božje toplote, ki izžareva in se širi, prežema odnose med osebami, med skupinami in polagoma spreminja družbo.
Odločimo se torej. Vsi imamo brate, ki jih moramo ljubiti v Jezusovem imenu, in sicer vedno. Bodimo zvesti tej ljubezni. In pomagajmo mnogim drugim, da ji bodo tudi oni. Tako bomo v svoji duši spoznali, kaj pomeni zedinjenje z Bogom. Naša vera bo poživljena, dvomi bodo izginili, ne bomo več poznali dolgočasja. Življenje bo polno, polno.
Chiara Lubich
Beseda življenja za maj 1985.