»Sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo.«
(Rim 15,7) pps najmlajši čb barvna otroci

Apostol Pavel hoče potovati v Rim in od tam še naprej v Španijo, pred tem pa krščanskim skupnostim v tistem mestu napiše pismo. V njih, ki bodo kmalu za tem z brezštevilnimi mučenci pričevale o iskreni in globoki zvestobi evangeliju, ne manjka, kakor drugje, napetosti, nerazumevanj in celo tekmovalnosti. Rimski kristjani namreč izvirajo iz različnega družbenega, kulturnega in verskega okolja. Nekateri prihajajo iz judovstva, iz grškega sveta in iz starodavnega rimskega verstva, morda tudi iz stoicizma ali iz drugih filozofskih smeri. S seboj prinašajo svoje izročilo misli in etičnih prepričanj. Nekatere označujejo kot “slabotne”, ker imajo posebne prehranjevalne navade, so na primer vegetarijanci, ali pa se držijo koledarja, ki jim narekuje posebne dneve posta; druge imenujejo “močne”, ker so prosti pogojenosti, niso navezani na prehranjevalne tabuje ali posebne obrede. Vsem Pavel namenja nujno vabilo: »Sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo.«

Že prej v pismu govori o tem, ko se najprej obrača k “močnim” in jih vabi, naj »sprejemajo slabotne«, »ne da bi presojali njihove pomisleke«; potem k “slabotnim”, da bi s svoje strani sprejemali “močne”, ne da bi jih sodili, saj je tudi nje same »sprejel« Bog.
Pavel je namreč prepričan, da vsi, čeprav imajo različna mnenja in navade, delujejo iz ljubezni do Gospoda. Ni torej razloga, da bi sodili tistega, ki misli drugače, še manj pa, da bi ga pohujševali z nadutim ravnanjem in občutkom večvrednosti. Pred seboj moramo namreč imeti blagor vseh, »medsebojno izgrajevanje«, to je graditev skupnosti in njeno edinost.1
Tudi v tem primeru je treba uporabiti veliko pravilo krščanskega življenja, na katero Pavel v pismu spominja nekoliko pred tem: »Izpolnitev postave je ljubezen.«2 Ker rimski kristjani niso ravnali »v skladu z ljubeznijo«,3 so se izneverili duhu bratstva, ki mora oživljati člane vsake skupnosti.
Apostol predlaga kot zgled medsebojnega sprejemanja Jezusa, ko je ob svoji smrti, namesto da bi iskal lastno ugodje, nase vzel naše slabosti.4 S križa je vse pritegnil k sebi in sprejel Juda Janeza skupaj z rimskim stotnikom, Marijo Magdaleno skupaj s hudodelcem, ki je bil z njim križan.

»Sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo.«
Tudi v naših krščanskih skupnostih, čeprav smo vsi »Božji ljubljenci, poklicani in sveti«,5 ne manjka, kakor v rimskih skupnostih, nesoglasij in nasprotij med različnimi načini gledanja in kulturami, ki so često daleč druga od druge. Pogosto si nasprotujejo tradicionalisti in reformatorji – da uporabimo morda nekoliko poenostavljajoče izraze, ki pa jih takoj razumemo –, nekateri so bolj odprti, drugi bolj zaprti, nekatere zanima bolj socialno, druge bolj duhovno krščanstvo. Sedanji pojav priseljencev dodaja našim bogoslužnim zborom in različnim cerkvenim skupinam nove člane, ki se od nas razlikujejo po kulturi in zemljepisnem izvoru.
Ista dinamika lahko izbruhne v odnosih med kristjani različnih Cerkva, pa tudi v družinah, v delovnem okolju ali na politični ravni.
Tedaj nas napada skušnjava, da bi sodili tistega, ki ne misli kakor mi, in da bi se imeli za vzvišene, ko si brezplodno nasprotujemo in se med seboj izključujemo.
Vzorec, ki nam ga ponuja Pavel, ni izenačevanje, ki vse potlači, ampak občestvo med različnimi, ki bogati. Ne govori naključno v istem pismu dve poglavji prej o enem telesu in različnih delih, pa tudi o različnosti milostnih darov, ki bogatijo in oživljajo skupnost.6 Vzorec ni – da uporabimo podobo papeža Frančiška – krogla, na kateri je vsaka točka enako oddaljena od središča, tako da med enim in drugim delom ni razlik. Naš vzorec je polieder [mnogoploskvenik], ki ima različne ploskve in je sestavljen nesimetrično, vsi deli pa ohranjajo svojo izvirnost. »Celo ljudje, ki jih je mogoče kritizirati zaradi njihovih napak, so dolžni prispevati nekaj, česar ne smemo izgubiti. To je združitev ljudstev, ki ohranjajo svojo posebnost v svetovni ureditvi. To je celota ljudi v družbi, ki išče skupno blaginjo, ki zares vključuje vse.«7

»Sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo.«
Beseda življenja je močno vabilo, da prepoznamo dobro, ki je v drugem, vsaj zaradi tega, ker je Kristus dal življenje tudi za tistega človeka, ki bi ga lahko sodili. To je vabilo, naj poslušamo in opustimo obrambne mehanizme, naj ostajamo odprti za spremembe, naj s spoštovanjem in ljubeznijo sprejemamo drugačnost. Tako bomo mogli oblikovati pluralno in hkrati zedinjeno skupnost.
To besedo je izbrala Evangeličanska cerkev v Nemčiji, da bi jo njeni člani živeli in bi jim bila luč v vsem letu 2015. Če jo z njimi delimo – vsaj v tem mesecu – člani različnih Cerkva, je to že znamenje medsebojnega sprejemanja.
Tako bomo lahko slavili Boga z enim srcem in kakor iz enih ust,8 kajti, kakor je rekla Chiara Lubich v reformirani stolnici sv. Petra v Ženevi, »sedanji čas […] zahteva od vsakega od nas ljubezen, zahteva edinost, občestvo, solidarnost. Tudi Cerkve kliče, naj ponovno vzpostavijo edinost, ki je stoletja porušena. To je reforma vseh reform, ki jo od nas terja nebo. To je prvi in potrebni korak naproti vesoljnemu bratstvu vseh mož in žena na svetu. Svet bo namreč veroval, če bomo zedinjeni.«9
Fabio Ciardi

1. Prim. Rim 14,1-23; 2. prim. Rim 13,10; 3. Rim 14,15; 4. prim. Rim 15,1-3; 5. Rim 1,7; 6. prim. Rim 12,3-13; 7. Veselje evangelija, 236; 8. Rim 15,6; 9. Chiara Lubich, Il dialogo è vita, Rim 2007, str. 43-44.