»Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost.«
(Ezk 36,26) pps najmlajši čb b otroci

Ob besedi srce danes pomislimo na naklonjenost, na čustva, na strasti. Za svetopisemskega pisatelja pa je srce veliko več: skupaj z duhom je središče življenja in človeka, kraj, kjer sprejemamo odločitve, kjer vlada notranje, duhovno življenje. Meseno srce je poslušno Božji besedi, dá se ji voditi in v njem se porajajo “misli miru” do bratov. Kamnito srce pa je zaprto vase, ni sposobno poslušati in biti usmiljeno.
Mar potrebujemo novo srce in novega duha? Dovolj je, da pogledamo okoli sebe. Nasilje, pokvarjenost, vojne se porajajo v kamnitih srcih, ki so se zaprla pred načrtom, ki ga ima Bog s svojo stvaritvijo. Tudi če se iskreno ozremo v svojo notranjost, mar ne čutimo, da nas mnogokrat vodijo sebične želje? Ali naše odločitve res navdihuje ljubezen, dobro drugega?
Ko Bog opazuje našo ubogo človeškost, se mu zasmilimo. On, ki nas pozna bolje od nas samih, ve, da potrebujemo novo srce. To obljublja preroku Ezekielu, pri tem pa ne misli samo na posamezne osebe, temveč na vse svoje ljudstvo. Bog sanja, da bi ponovno ustvaril veliko družino ljudstev, kakor si jo je zamislil na začetku, družino, ki jo oblikuje postava medsebojne ljubezni. V naši zgodovini je večkrat videti, da po eni strani nismo sposobni sami uresničiti njegovega načrta, po drugi strani pa se Bog ni nikoli naveličal vedno znova poskušati, tako da nam je celo obljubil, da nam bo dal novo srce in novega duha.
To svojo obljubo je v polnosti izpolnil, ko je na zemljo poslal svojega Sina in na binkošti izlil svojega Duha. Tako se je rodila skupnost – prvih kristjanov v Jeruzalemu –, ki je podoba človeštva, za katero sta značilna »eno srce in ena duša«1.
Tudi jaz, ki pišem to kratko razlago, in tudi ti, ki jo bereš ali poslušaš, sva poklicana biti del tega novega človeštva. Še več, poklicana sva ga ustvarjati okoli sebe, ga uresničevati v svojem življenjskem in delovnem okolju. Pomisli, kako veliko poslanstvo nam je zaupano in kakšno zaupanje ima Bog v nas. Namesto da bi pred družbo, ki je tolikokrat videti pokvarjena, postali malodušni, namesto da bi se vdali pred zlom, ki nas presega, in se zatekli v ravnodušnost, razširimo srce »po meri Jezusovega srca. Koliko dela! Vendar je prav to edino potrebno. Ko smo storili to, je storjeno vse.« To je vabilo Chiare Lubich, ki nadaljuje: »Gre za to, da ljubimo vsakogar, ki se nam približa, tako, kot ga ljubi Bog. In ker živimo v času, ljubímo bližnjega drugega za drugim, ne da bi hranili v srcu ostanke čustev do brata, ki smo ga srečali minuto poprej.«2
Ne zaupajmo v svoje moči in sposobnosti, ki so neustrezne, ampak v dar, ki nam ga daje Bog: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost.«
Če bomo poslušali vabilo, naj ljubimo vsakogar, če se bomo dali voditi glasu Duha v sebi, bomo postali celice novega človeštva, ustvarjalci novega sveta, v veliki raznolikosti narodov in kultur.
Fabio Ciardi

To besedo, ki jo je izbrala ekumenska skupina iz Nemčije, bomo živeli skupaj z mnogimi brati in sestrami iz raznih cerkva, da bi nas vse leto, v katerem se spominjamo 500. obletnice reformacije, spremljala ta Božja obljuba.