»Žejnemu bom dal zastonj iz studenca žive vode.«1
(Raz 21,6) najmlajši čb b otroci ppt
Apostol Janez je napisal knjigo Razodetja, da bi kristjane svojega časa potolažil in opogumil zaradi preganjanj, ki so se tedaj razširila. Knjiga, polna simboličnih podob, namreč odkriva Božji pogled na zgodovino in končno dovršitev, torej Božjo dokončno zmago nad vsemi silami zla. Knjiga opeva globoki in slavni cilj, ki ga Bog namenja človeštvu.
Bog obljublja osvoboditev vsakega trpljenja: on sam »bo obrisal vse solze /…/ in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več«.2
»Žejnemu bom dal zastonj iz studenca žive vode.«
Ta obljuba ima korenine v sedanjosti, in to za vsakogar, ki je začel iskreno iskati Boga in njegovo besedo, ki nam razodeva njegove načrte; za vsakogar, ki v sebi čuti močno žejo po resnici, pravičnosti in bratstvu. Če izkusimo žejo in iščemo, Bog to razume kot nekaj dobrega, dober začetek in za to nam obljublja celo studenec življenja.
Voda, ki jo obljublja Bog, je zastonj. Dana ni samo tistemu, ki upa, da ugaja Božjim očem zaradi svojega prizadevanja, ampak vsakemu, ki čuti težo svoje krhkosti in se prepušča njegovi ljubezni, prepričan, da bo ozdravljen in da bo tako našel polno življenje, srečo.
Vprašajmo se torej: Po čem nas žeja? Pri katerih studencih tešimo svojo žejo?
»Žejnemu bom dal zastonj iz studenca žive vode.«
Morda si želimo, da bi bili sprejeti, imeli v družbi pomembno mesto, da bi uresničili svoje načrte … Take želje so upravičene, a lahko nas usmerjajo k onesnaženim vodnjakom sebičnosti, povzročijo, da se osredotočimo zgolj na lastne koristi ali celo zatiramo šibke. Narodi, ki trpijo, ker jim manjka vodnjakov s čisto vodo, dobro vedo, kako usodne so posledice zaradi pomanjkanja tega vira, ki je neizogibno potreben za življenje in zdravje.
Če pa bomo v svojem srcu kopali globlje, bomo odkrili še drugačno žejo, ki jo je vanj položil Bog: da bi živeli življenje kot dar, ki ga prejemamo in darujemo naprej. Zajemajmo torej v čistem izviru evangelija in osvobajajmo se drobcev slabega, ki ga morda prekrivajo. Dovolimo, da nas spreminja v izvire velikodušne, sprejemajoče in nesebične ljubezni do drugih, ter se ne ustavljajmo ob neizogibnih težavah na poti.
»Žejnemu bom dal zastonj iz studenca žive vode.«
Kadar kristjani med seboj uresničujemo zapoved medsebojne ljubezni, omogočamo Bogu, da na čisto poseben način poseže v dogajanje, kakor piše Chiara Lubich:
»Vsak trenutek, ko skušamo živeti evangelij, je kaplja žive vode, ki jo pijemo. Vsako dejanje ljubezni do bližnjega je požirek te vode. Da, kajti ta tako živa in dragocena voda ima v sebi nekaj posebnega: vre iz našega srca vsakokrat, ko ga odpremo ljubezni do drugih. Iz tega – Božjega – izvira priteka toliko vode, kolikor je je potrebno, da njegova globoka žila pomaga tešiti žejo drugih, z majhnimi ali velikimi dejanji ljubezni. In če vztrajamo v dajanju, bo iz tega vodnjaka miru in življenja vrelo vedno več vode, ne da bi se kdaj posušil. Jezus pa nam je razodel še drugo skrivnost, to je neke vrste vodnjak brez dna, iz katerega naj zajemamo. Kadar se dva ali trije zedinijo v njegovem imenu, tako da z njegovo ljubeznijo ljubijo drug drugega, je on med njimi. Tedaj čutimo, da smo svobodni, polni luči in iz našega osrčja tečejo reke žive vode. Ta Jezusova obljuba se bo izpolnila, saj iz njega samega, ki je navzoč med nami, vre voda, ki teši žejo za večnost.«3
Letizia Magri