Iz Taclobana, mesta, ki ga je tajfun Hayan zelo prizadel, nam najmlajši spregovorijo o tem, kako so pomagali preživelim. Vera v molitev v družini.
Micha Jane in Ryan živita s svojo družino v Taclobanu, glavnem mestu dežele Leyte, otoka na jugovzhodu Filipinov, med najbolj prizadetimi mesti zaradi tifona 8. novembra 2013. Od 200.000 prebivalcev je po približnih ocenah umrlo 10.000 ljudi.
Ti otroci so s svojo družino vključeni v lokalno skupnost Gibanja fokolarov. Ohranili so žive spomine na tragedijo: “Ne vem povedati, koliko rožnih vencev smo zmolili s celotno družino,” je povedal Ryan. “Ko je tifon odšel, je bila naša hiša poškodovana samo na strehi. Micha Jane: “Moj oče nas je skril v kopalnico, ker je bil edini prostor v hiši iz cementa. Vsakič ko se je hiša zatresla in so se predmeti zaletavali v zunanji zid, se mi je zdelo, da so me zadeli. Še bolj sem se osredotočila na molitev in počasi so se moji strahovi polegli.”
Ko je tifon šel mimo, je nastala noč: “Slišali smo govoriti o oropanih hišah, o ubitih ljudeh in znova smo našli moč, da prosimo za pomoč Boga. Hkrati smo razumeli, da moramo biti previdni in pozorni”.
Naslednji dnevi so bili res težki. Zelo močan veter je razkril strehe, porušil hiše in drevesa. K temu je pripomogel še morski val, ki je v nekaj minutah potopil del mesta. Ni bilo elektrike ne vode, nikakršnega načina za komunikacijo, niti z mobiteli. Prve možnosti za telefon so prišle šele čez nekaj dni.
Micha Jane je še povedala: “Občasno je bilo slišati streljanje, noči so bile strašno tihe. Večina naših sosedov in prijateljev se je umaknilo na otok Cebu in v Manilo z vojaškimi letali. Nekaj sorodnikov je hotelo prepričati mojega očeta, naj stori tako tudi on. Moji starši pa so se odločili, da ostanemo. Razložila sta nam, da sta hotela odgovorno pomagati vsem, ki so v težavah. Z minevanjem dni je začela prihajati pomoč in moj oče in mama sta delila med preživele, ki smo jih obiskovali”.
Ryan je dodal: “Pomislil sem, da mi bo težko zaradi tega, ker ni bilo spleta, televizije. In vendar sem ugotovil, da je večje veselje in življenje v srečevanju z ljudmi in v tem, da jih ljubim”. Micha Jane je potrdila: “Naše življenje je še bolj preprosto. Moj brat čisti tla, jaz zlagam perilo, ki ga je mama oprala. Dogovorili smo se za pomivanje posode in jaz sem na vrsti po zajtrku, moj brat po kosilu. Pravo veselje je, ko pomagava. Dnevi so vedno polni in polni zadovoljstva. Razumel sem, da je prava sreča v ljubezni”.
Najbolj prizadeti deli so še vedno neurejeni. Prve pošiljke pomoči so usahnile in s pomočjo AMU (Akcija za zedinjen svet, nevladna organizacija) in AFN (Akcija za Nove družine, nevladna organizacija) iz Gibanja fokolarov se je začel projekt popravil in izgradnje kakih štiridesetih stanovanj. Prepričanje teh družin, da začnejo pri najmanjših v moči živetega evangelija, in molitev, ki jo molijo skupaj, bo naredilo preostalo.
Vir: www.focolare.org
