Pred dvema letoma se je skupina fokolarin preselila v notranjost države Gvatemale in tam začela izkušnjo bližine z domorodskimi skupnostmi.
Marta, Lina, Efi in Moria so štiri ženske, štiri fokolarine, ki so v življenju prepotovale različne poti in so zdaj našle stičišče med sanjami, resničnostjo in pripravljenostjo, da se preselijo v Chimaltenango ter začnejo izkušnjo skupnega življenja v kraju, kjer so revščina, medkulturnost in razkol med etničnimi skupinami vsakdanji kruh.
Chimaltenango je mesto v Gvatemali, 50 km od glavnega mesta, 1800 metrov nadmorske višine. V mestu je skoraj 120.000 prebivalcev iz 23 različnih avtohtonih ljudstev, vanj so prišli v iskanju preživetja.
»V Argentini sem že vrsto let,« začne pripoved Efi, ki izvira iz Paname. »Potem sem nekaj let preživela v Mehiki in tik pred pandemijo prispela v Gvatemalo. Tu sem ostala le 3 mesece, nato pa sem morala oditi v Panamo, da bi skrbela za mamo, ki je zbolela in nato umrla. V tem letu sem razmišljala o mnogih stvareh, se poglobila v to, kar sem doživela do tedaj in obnovila odločitev podaritve Bogu, kar sem naredila pred leti.« V Gvatemalo se je vrnila prav za projekt v Chimaltenangu.
»Odraščala sem na podeželju, z zelo preprostimi ljudmi in moje sanje so bile vedno narediti nekaj za najbolj revne,« pravi Efi. »Revščina je tukaj zelo velika. Obstajajo tudi avtohtone skupnosti, ljudje, ki so spoznali duhovnost Gibanja in so zaradi pandemije in družbene realnosti, v kateri živijo, ostali na robu (družbe).«
Lina je Gvatemalka, majevskega izvora, iz ljudstva Kaqchikel. Pojasnjuje, da je eden najbolj očitnih razkolov med domorodci in mestici (imenovanimi tudi “ladinos” v Gvatemali, ki vključujejo vse tiste, ki niso domorodci). Ni bratskih odnosov, ni dialoga. »Zame,« pravi, »je bil vedno cilj, da premagam ta razkol. Od trenutka, ko sem prvič prišla v stik z Gibanjem, sem pomislila, da je to rešitev za mojo kulturo, za moje ljudi, za moje ljudstvo.« Spominja se trenutka decembra 2007, ko je ob koncu obdobja formacije kot fokolarina pozdravila Chiaro Lubich in ji rekla: »Sem domorodka in rada bi to luč prinesla svojemu ljudstvu Kaqchikel.« »Čutil sem, da je bila to obveza, ki je bila izražena pred njo, vendar je bila dana Jezusu.« Po vrnitvi v Gvatemalo se je posvetila spremljanju novih rodov, vedno s ciljem ustvarjanja vezi edinosti tako v domorodskih skupnostih kot v mestu.
Marta je tudi Gvatemalka. Mestic. V prvih letih v fokolaru se je lahko posvetila tudi širjenju karizme edinosti v domorodnih skupnostih. Pozneje je vodila Center mariapoli za srečanja v mestu Gvatemala. Intenzivno delo, ki je trajalo 23 let, je pripomoglo k procesu nacionalne sprave in zahtev domorodskih ljudstev, ker so različne domorodske skupnosti izbrale Center mariapoli kot kraj za svoja srečanja. Potem je bila nekaj časa v Mehiki. Takrat so se pogovarjali o identiteti. V njej se je spontano pojavilo vprašanje: »Kakšno identiteto imam? Kakšne so moje korenine?« Odgovor je našla v Mariji iz Gvadalupe, ki je bila, ko se je leta 1531 prikazala v Mehiki, upodobljena v ponču Juana Diega s somatskimi značilnostmi domorodcev. »Razumela sem, da sem mestic kot ona, da imam dve korenini in da se lahko pogovarjam z obema.”
Moria, ki je iz Chimaltenanga, iz zdravstvenih razlogov živi s svojo družino in je del fokolara, pa tudi Lidia, poročena fokolarina, ki živi v mestu Gvatemala.
Zgodbe, ki se prepletajo in se naselijo v tem mestu, v katerem so ljudje različnih porekel in kultur, se pa zlivajo v eno samo kulturo. »Naša želja je, da smo z ljudmi, da se zbližamo. V preprostih, vsakdanjih stvareh,« pravi Efi, »pozdrav, nasmeh, ustaviti se z gospo, ki ne zna špansko, ker govori svoj jezik in se ne razumeva.« In pravi: »Nekega dne sem morala kupiti kruh. Grem na tržnico in ženske, ki prodajajo, sedijo na pleteni preprogi. Če želim vstopiti v pogovor s katero od njih, se postavim na isto raven, se sklonim in ker je to trgovski kraj, poskušam biti iskrena z njo.«
»Odkar smo prispeli, smo sklenile, da ponovno stopimo v stik z ljudmi, ki so v različnih obdobjih spoznali duhovnost edinosti,« doda Lina, » jih obiščemo na njihovih domovih in vedno prinesemo nekaj, na primer sadje, kot je običajno med temi ljudstvi.« Na ta način se ustvari krog vzajemnosti in se približajo fokolaru. Njihov dom je tako napolnjen z glasovi mater, z njihovimi otroki ali celo mladimi, včasih pa tudi z nekaterimi očeti, ki se opogumijo in jih spremijo. In tako, ne da bi se trudile za to, se okoli tega novega fokolara v osrčju avtohtone kulture Gvatemale ustvarja skupnost.
Carlos Mana
Fotografija: © Focolare Chimaltenango
