1276935395Chiara_a_FontemPričevanje o mestecu Gibanja fokolarov v Kamerunu
Ni popolnoma jasno, kaj je v teh krajih povzročilo endemijo spalne bolezni, ki je bila pred približno petdesetimi leti tako zelo razširjena in je sejala smrt, da je bilo ljudstvo Bangva v hudi stiski. Prizadeti so bili zlasti otroci, ki so bili že tako žrtve malarije.
Stari kralj von Defang se je pred očitnim izumiranjem svojih ljudi, ko je zaman in brez vidnih uspehov prosil vse njihove duhove za pomoč, odločil, da bo na pomoč poklical tudi “duhove”, ki so jih predstavljali škofje krščanskih Cerkva. Tako se je nizozemski katoliški škof monsinjor Peeters na poti v Rim zaradi koncila srečal s Chiaro Lubich in jo prosil, naj poskusi rešiti ta problem.
In Chiara je sklenila s starim kraljem pogodbo z “moralno” in materialno vsebino: za materialni del je izprosila zemljo in palme za gradnjo fokolara, šole in bolnišnice, za moralni del se je sklicevala na njenega “Duha”, ki zahteva mir, oznanjala je medsebojno ljubezen in prosila, da bi končali plemenske boje in da bi ji celotno ljudstvo Bangva, sosednja ljudstva in bratje, ki bodo delali v Fontemu, vrnili isto ljubezen, ki je njo vodila pri pomoči tem ljudem.
CameroonZdravniki, ki so prišli s prvo skupino, so začeli delati v koči, podobni kočam drugih prebivalcev. Služili so ljudem in niso niti najmanj mislili, da bodo svet obrnili na glavo. Vendar so uspeli narediti ravno to: smrtnih primerov zaradi spalne bolezni ni bilo več, bolezen so skoraj izkoreninili, saj je med temi ljudmi tako rekoč ni več, čeprav so si seveda zaslugo za to vzeli drugi.
Zavezo, sklenjeno s starim fonom, je leta 2009 sklenilo osemnajst fonov iz tiste pokrajine ob prvi obletnici Chiarine smrti. Ustanoviteljica v zameno ni zahtevala množične spreobrnitve, kakor je bilo v navadi v srednjem veku. Čeprav je danes v Fontemu zelo lepa cerkev in fokolar s precej katoličani, večina ljudi še vedno veruje v duhove pragozda in prednikov.
Duh služenja tej skupnosti (danes razširjen v Besalì med ljudstvom Mundani, ob sodelovanju s projektom Unicoop iz Firenc in drugih pobud toskanske regije) je isti kot na začetku – tako v bolnišnici kot v šoli, v kateri so otroci iz celotnega Kameruna. Zanjo je značilno, da ima več ženske populacije, po rezultatih pa je na tretjem mestu vseh šol v državi. Zdravstvene usluge so na visoki ravni, prav tako odnos do ljudi, ki tu iščejo pomoč. V duhu človečnosti spoštujejo vsa ljudska izročila, ki jih je veliko in so občasno, resnici na ljubo, moteča.
Fontem je v zapuščini Chiare Lubich pomembno poglavje. Chiarino vizijo o mestecih Gibanja je v polnosti izrazil prav v najbolj utopičnem delu njene misli. Med to ljudstvo je znova prinesel mir, izobrazbo, popolnoma zaničevani afriški ženi je vrnil človeško dostojanstvo, ljudi je spravil s krščansko vero, ki ni bila več teologija tlačiteljev iz kolonialne dobe, prav tako ne zahodnjaška teologija misijonarjev, ampak vera izrazite hoje po evangeljski besedi.
Cena “civilizacije” ni bila plačana s “spreobrnitvami”: tu ni šlo za duhovno trgovanje. Na prvem mestu je bilo spoštovanje lokalne kulture narodov, ki tam živijo, kar je bilo nato oplojeno z duhom medsebojne ljubezni in edinosti. “To je žena, ki je razumela našo afriško dušo,” so povedali ljudje ob njenem prvem obisku, posebej je spoštovala globoko afriško vernost in njihov kult duhov. Pripravila je tudi spoznavanje verstev. Ekumensko je bila odprta do drugih verstev na tem območju. Spoštovala je voditelje teh ljudstev in v skladu z njihovimi navadami je sprejela, da jo ti ljudje častijo, ko je postala “ena izmed njih”.
Za zdravje teh ljudstev si je prizadevala tako, da je izkoreninila nekatere endemske bolezni in širila pravilne higienske navade. Obogatila je družbeno življenje z dejavno pomočjo bližnjemu, solidarnostjo, družbeno prakso popolne enakosti, pred katero se je sklonila tudi družbena hierarhija. Številne mlade in druge ljudi po vsem svetu je spoznala z afriško resničnostjo in jih pritegnila v svoje sanje o edinosti v deželi Fontem.
Sprejela je srečo in nasmeh teh ljudi, za katere beda ni ovira za praznovanje in veselje do življenja. To je tako močno ponotranjila, da je prenesla številnim ljudem različnih kultur. Potrpežljivo je sprejela čaščenje lokalnih izročil, čakala je, da bo dozorel čas, ko se bodo tisti, ki ne prepoznavajo človeškega dostojanstva, posebej ženske, spremenili.
(iz spletnega dnevnika Pasquala Lubrana)
Vir: www.cittanuova.it