Izkušnja dijakov in profesorjev na gimnaziji v Sarcellesu, kraju iz pariškega predmestja.
Ko se bratstvo začne, povzroči pozitivno verižno reakcijo in se najbolj širi v medčloveških odnosih, v vsakdanjih odnosih med sošolci na liceju in sodelavci ter postane življenjski slog.
Tako nastaja drugačen svet: vsak si prizadeva za to, sprejme odgovornost in se bori, da bi živel stavek: »Bodi sam sprememba, ki bi jo rad videl okoli sebe,« kakor je povedal Gandhi.
Tako lahko povzamemo izkušnjo dijakov in profesorjev na gimnaziji v Sarcellesu. V šoli sta se dve dekleti, obe tujki, hudo sprli. To se je zgodilo 28. septembra 2007. Kaj storiti? Vdati se in skloniti glavo? Pierre Benoit, profesor italijanščine, se je odločil reagirati. Dijakom je predlagal “metodo bratstva”. Kaj je to? Vsako jutro mečejo “kocko bratstva”, ki ima na šestih ploskvah napisanih šest različnih stavkov, na primer: »Vsakega moškega imam za brata, vsako žensko za sestro«; »Na drugega gledam pozitivno«; »Naredim prvi korak do drugega«; »Približam se tudi svojemu sovražniku«; »Drugega razumem« in to dokler »me tudi drugi ne upošteva kot brata«. Zato vsak dan drugačen predlog, ki naj bi ga postavljali v prakso. Konec tedna si pripovedujejo, kako je šlo.
Predlog se navdihuje pri “kocki ljubezni”: s to igro je začela Chiara Lubich, da bi otroci skozi igro spoznavali bratstvo. V pariški šoli je “kocka bratstva” bolj splošna različica brez uporabe verskih izrazov, zato je primerna za vse. Mladi so jo sprejeli in takoj so postali glavni protagonisti. Rezultati so bili navdušujoči: šola je postala prizorišče drugačnega sveta, v katerem so se prvič prepletale zgodbe prijateljstev in sprave. Neko dekle je povedalo: »Zaradi besede, pogleda, stavka, ki ga ponovi nekdo drugi … je preveč noro, da bi se uničili«.
Ta živeta izkušnja je kaj hitro vstopila v svet kratkih filmov, ki jih snemajo sami mladi. Tako pripovedujejo svoje zgodbe, v katerih zna beseda sprava prekiniti krog nasilja in sovraštva. Istega leta 2007 je nastal festival z značilnim naslovom: “Bratstvo v šoli, bratstvo v mestu”. Udeležilo se ga je več kot 250 ljudi, tudi trije župani.
Naslednje leto so ustanovili združenje z imenom Fratern’Aide. Namen je pomagati ustvarjati mir, bratstvo in solidarnost med vsemi. To se je zgodilo 6. junija 2008. V teh letih so pripravili veliko pobud. Mladi iz Sarcellesa so prejeli prvo nagrado nacionalnega natečaja Liga za človekove pravice: “Spisi za bratstvo”. Svojo metodo predstavljajo drugim šolam v okolici Pariza. Konec oktobra 2010 je združenje povabila mreža mestnih šol (RECIT). Za izkušnjo se je začel zanimati tudi filozof Bruno Mattei, profesor na univerzi v Lille, ki je med drugim napisal knjigo “Je bratstvo možno?” “Metoda” je prišla celo do Unesca (ki je leta 1996 podelil Chiari Lubich nagrado za vzgojo za mir), kjer so jo predstavili občinstvu ambasadorjev. Kakor bi hoteli reči: Ko se bratstvo začne, ga nič več ne more ustaviti!
Predlog se navdihuje pri “kocki ljubezni”: s to igro je začela Chiara Lubich, da bi otroci skozi igro spoznavali bratstvo. V pariški šoli je “kocka bratstva” bolj splošna različica brez uporabe verskih izrazov, zato je primerna za vse. Mladi so jo sprejeli in takoj so postali glavni protagonisti. Rezultati so bili navdušujoči: šola je postala prizorišče drugačnega sveta, v katerem so se prvič prepletale zgodbe prijateljstev in sprave. Neko dekle je povedalo: »Zaradi besede, pogleda, stavka, ki ga ponovi nekdo drugi … je preveč noro, da bi se uničili«.
Ta živeta izkušnja je kaj hitro vstopila v svet kratkih filmov, ki jih snemajo sami mladi. Tako pripovedujejo svoje zgodbe, v katerih zna beseda sprava prekiniti krog nasilja in sovraštva. Istega leta 2007 je nastal festival z značilnim naslovom: “Bratstvo v šoli, bratstvo v mestu”. Udeležilo se ga je več kot 250 ljudi, tudi trije župani.
Naslednje leto so ustanovili združenje z imenom Fratern’Aide. Namen je pomagati ustvarjati mir, bratstvo in solidarnost med vsemi. To se je zgodilo 6. junija 2008. V teh letih so pripravili veliko pobud. Mladi iz Sarcellesa so prejeli prvo nagrado nacionalnega natečaja Liga za človekove pravice: “Spisi za bratstvo”. Svojo metodo predstavljajo drugim šolam v okolici Pariza. Konec oktobra 2010 je združenje povabila mreža mestnih šol (RECIT). Za izkušnjo se je začel zanimati tudi filozof Bruno Mattei, profesor na univerzi v Lille, ki je med drugim napisal knjigo “Je bratstvo možno?” “Metoda” je prišla celo do Unesca (ki je leta 1996 podelil Chiari Lubich nagrado za vzgojo za mir), kjer so jo predstavili občinstvu ambasadorjev. Kakor bi hoteli reči: Ko se bratstvo začne, ga nič več ne more ustaviti!
