Predsednica Gibanja fokolarov Maria Voce je ob 16. juliju sprejela za svoje stalne pozive papeža Frančiška, naj bomo odprti za delovanje na različnih področjih v človeštvu, in nas ponovno spomnila nanje.
16. julij je poseben datum, ki se ga Gibanje fokolarov, ki ga je ustanovila Chiara Lubich, vedno spominja posebej slovesno, ker je to spomin na dogodek iz leta 1949. Ta je povezan s posebno “zavezo edinosti”, ki jo je Chiara sklenila z Iginom Giordanijem – soustanoviteljem Gibanja – in s katerim se je začelo izredno obdobje, ki ga imamo za ustanovno obdobje samega Gibanja.
»Zdi se mi,« pravi Maria Voce, sedanja predsednica, »da ima obnovitev te zaveze letos poseben priokus, je nekako enkratna priložnost, da bi se lahko Delo na novo prerodilo v svojem načrtu.«
V Gibanju namreč poteka organizacijska preureditev na raznih koncih sveta, znotraj tega pa je posebna pozornost namenjena ‘mejnim deželam’.
Zato na ta proces, izhajajoč tudi iz obletnice ob 16. juliju, Maria Voce gleda širše, tako da sprejme za svoje papeževe spodbude: »Papež Frančišek govori o bivanjskih obrobjih in zdi se mi, da to presega pojem mejnih dežel. Bivanjsko obrobje je katera koli točka, kjer človek nima več svojega središča, ker ne najde več Boga. Vsi mi, ki smo se po čisti milosti srečali z njim, smo poklicani biti v
njem, a se hkrati potopiti v to iztirjeno človeštvo, da bi ga privedli k njegovemu središču.«
Maria Voce dodaja še, da se je nujno »napotiti k ljudem in mednje znova prinesti življenje Trojice: Božje kraljestvo, tako da premagamo vsak strah in vsako tesnobo«.
In sklene z daljnosežnim pogledom: »Lahko bi se začel nov čas z novo milostjo, v katerem moramo biti in se vsi skupaj kot Delo res kazati kot pristni Jezusovi učenci in zato revolucionarji evangelija, nujno ‘znamenje, ki se mu nasprotuje’ (Lk 2,34), ‘Judom v spotiko, poganom nespamet’ (1 Kor 1,23), da bi znova privedli k Bogu tiste brate, ki so že naši, ker so zajeti v obzorje ut omnes, tega pa nam je na široko odprla Chiara – povsod tam, kjer je danes ali bo jutri večja ali manjša celica tega telesa.«
To njeno sporočilo je usklajeno s papeževimi besedami. Ko je bil Jorge Bergoglio še kardinal, je izjavil te besede pred konklavom: »Cerkev je poklicana, da izstopi iz same sebe in se napoti na obrobja, ne samo zemljepisna, ampak tudi bivanjska. Ko Cerkev ne izstopa iz same sebe, da bi evangelizirala, se obrača sama vase in zboli. Cerkev mora gledati na bivanjska obrobja: na obrobje skrivnosti greha, bolečine, krivice, neznanja … misli, vsake bede.«
Že na samem začetku svojega pontifikata je papež Frančišek znova pozival k prenovljeni pozornosti do vseh obrobij človeštva, tako zemljepisnih ali mestnih kot tudi duhovnih in bivanjskih.
»Naučiti se moramo izhajati iz samih sebe in se srečevati z drugimi, usmerjati se k obrobjem življenja, najprej do naših bratov in sester, zlasti najbolj oddaljenih, tistih, ki so pozabljeni, ki najbolj potrebujejo razumevanje in pomoč« (27. marca 2013, pred generalno avdienco).
»Na obrobjih, kjer vlada trpljenje, kjer je prelita kri, je slepota, ki si želi spregledati, so jetniki številnih hudobnih gospodarjev.« Usmerjati se na obrobja je veljavna praksa, da bi postali »pastirji, ki imajo vonj ovc, pastirji sredi svoje črede« (28. marca 2013, maša na veliki četrtek).
»Resničnosti ne razumemo bolje iz centra, ampak z obrobja« (26. maja 2013, obisk rimske župnije svetih Elizabete in Zaharije).
»Ne bojte se veselja! Tistega veselja, ki nam ga daje Gospod, ko mu pustimo vstopiti v naše življenje. Dovolimo, da vstopi v naše življenje in nas povabi, da gremo navzven mi, na obrobja življenja in tam oznanjamo evangelij« (7. julija 2013, angelovo oznanjenje po maši z bogoslovci).
In oznanjevanje papeža Frančiška ne ostaja samo pri besedah, je v dejanjih. O tem priča njegovo prvo apostolsko potovanje v Lampeduso, obrobje Evrope, kjer je zatrdil (dodal je: »Vključujem samega sebe!«): »Mnogi med nami nismo več pozorni na svet, v katerem živimo, ne skrbimo, ne varujemo tega, kar je Bog ustvaril za vse in nismo več zmožni niti varovati drug drugega« (8. julija 2013).
Te smernice prihajajo iz dveh različnih koncev – od papeža in predsednice Gibanja fokolarov, a zelo sovpadajo in in jasno kažejo – poleg duhovnega pomena – na zelo potrebne uresničitve na političnem področju.
Marco Fatuzzo
Vir: Città Nuova