Gibanje Chiare Lubich je pripravilo srečanje s sinodalnimi očeti ob koncu prvega tedna izredne sinode. Navzoča sta bila Maria Voce in Jesus Moran, skupaj s kardinalom Antonellijem in nekaterimi družinami, ki iz karizme edinosti črpajo moč, da gredo v misijone in živijo za ločene, razporočene in na novo poročene.
Ko se je končal prvi del sinode, tako imenovan “teden poslušanja”, kakor si ga je zamislil papež Frančišek za uvod v delo: ti dnevi so bili posvečeni ozaveščanju o različnih resničnostih, številnih problemih in težavah, s katerimi se danes družine ‒ in Cerkev z njimi ‒ spoprijemajo.
Za nekatere škofe se je tisti teden končal s srečanjem, ki ga je pripravilo Gibanje fokolarov z namenom predstaviti karizmo edinosti kot metodo za reševanje problemov družine in za spremljanje najbolj krhkih med njimi.
Škofe, ki so prišli iz vsega sveta, sta sprejela Maria Voce in Jesús Morán, predsednica in sopredsednik Gibanja, ki sta na kratko predstavila duhovnost skozi življenjsko zgodbo Chiare Lubich in nastanek Marijinega dela.
Kardinal Antonelli, nekdanji predsednik Papeškega sveta za družino, je pričeval o tem, kako lahko karizma edinosti oživlja in podpira družine v njihovem vsakdanjem življenju. »Ta duhovnost edinosti,« je povedal, »s strastjo in močjo oznanja, da je resnica ljubezni v podarjanju sebe, s čimer se uresniči želja živeti in biti srečni.« Zato je to družina na poti, vedno nova povezanost, ki se konkretno spodbuja z molitvijo, ki živi zavzeto in temelji na zaupanju.
Sledila so pričevanja ‒ uvod sta pripravila Anna in Alberto Friso, na mednarodni ravni odgovorna za Nove družine, vejo Gibanja fokolarov, ki skrbi za družine. Pričevanja so bila živa, življenjska, iz njih je bilo mogoče zaznati občasne globoke rane, kajti »kdor dela ob današnjih družinah«, je povedala Anna Friso, »se je odločil živeti v obrobju, kakor pravi papež Frančišek, saj kristjan ne more ostajati v šotorišču, ampak se mora napotiti na obrobja sveta.« Alberto Friso je dodal: »Na obrobju ne moreš vprašati, če so ljudje poročeni v cerkvi, če živijo skupaj ali so ločeni. Vse sprejemamo take, kakršni so: ljubimo jih, globoko poslušamo; če lahko, jim pomagamo v vsem, kar potrebujejo, in ob pravem času. Vsem, neodvisno od njihovega stanja, ponujamo isto oznanilo: Bog te neizmerno ljubi. Noben človek ni izključen iz Božje ljubezni.«
Ta evangeljska pedagogika je osnova zgodbe P., ki je »za vedno« zvest ženi, čeprav je ločen, »kajti za Boga sva še vedno skupaj«; spremlja zgodbo T., ločenke z novim partnerjem, ki je doživela »bolečino, o kateri ni mogoče niti govoriti«, ker ni mogla spremljati otroka pred oltar, ko je šel k prvemu obhajilu, saj je zvesta prepovedi prejemanja evharistije.
Svojo izkušnjo sta predstavila tudi Andrea in Fiorella, “misijonska družina” iz Gibanja, ki sta preživela osem let v Hondurasu skupaj z otroki in sta eden od številnih parov, ki prinašajo karizmo edinosti po svetu.
Francesco Carta
Vir: Città Nuova
