Sveti oče Frančišek je 24. septembra 2022 ob 9.00 zjutraj z vatikanskim helikopterjem odpotoval v Assisi na dogodek “Frančiškova ekonomija”.

Po prihodu na trg pred Pala-Eventi Santa Maria degli Angeli so papeža sprejeli v gledališču Lyrick trije mladi, ki so predstavljali udeležence dogodka, predstavniki civilne in cerkvene oblasti.

Ob 9.50 je papež Frančišek stopil na oder gledališča Lyrick, kjer se je začelo srečanje z mladimi. Po različnih glasbenih in gledaliških trenutkih ter pričevanjih osmih mladih je papež Frančišek spregovoril. Takoj zatem je sledilo branje in podpis dogovora.

Po pozdravu mladih na odru je sveti oče odšel na trg pred gledališčem, od koder se je ob 11.50 s helikopterjem vrnil v Vatikan.

Objavljamo govor, ki ga je papež Frančišek med dogodkom namenil mladim:

Dragi mladi, dober dan! (ploskanje)

Pozdravljam vse, ki ste prišli oziroma ste imeli priložnost biti tukaj, rad pa bi pozdravil še vse, ki niste mogli priti, ki ste ostali doma: spominjam se vseh! (ploskanje) Vsi smo zedinjeni: oni iz svojega kraja, mi tukaj.

Na ta trenutek sem čakal več kot tri leta, odkar sem 1. maja 2019 napisal pismo, s katerim sem vas poklical in nato pripeljal sem v Assisi. V mnogih izmed vas je ‒ pravkar smo slišali ‒ srečanje s Frančiškovo ekonomijo prebudilo nekaj, kar ste že nosili v sebi. Že prej ste bili zavezani k ustvarjanju novega gospodarstva; to pismo vas je povezalo, vam pokazalo širše obzorje in vam dalo občutek, da ste del svetovne skupnosti mladih z enako poklicanostjo kot vi. In ko mlad človek v drugem mladem človeku vidi svoj lastni poklic in se ta izkušnja ponovi pri stotih, tisočih drugih mladih, postanejo mogoče velike stvari, celo upanje, da se bo spremenil zelo velik in zapleten sistem, kot je svetovno gospodarstvo. Pravzaprav se danes skorajda zdi, da je govorjenje o ekonomiji stara stvar: danes govorimo o financah, finance pa so vodnata stvar, plinasta stvar, ki je ne moreš zagrabiti. Nekoč mi je dobra ekonomistka na svetovnem področju povedala, da je doživela srečanje med ekonomijo, humanizmom in religijo. Srečanje se je dobro izteklo. Enako je želela storiti na področju financ, a ji ni uspelo. Varujte se te plinske narave financ: gospodarsko dejavnost je treba vrniti k njenim koreninam, k njenim človeškim koreninam, kot so bile ustvarjene. (ploskanje) Mladi z Božjo pomočjo veste, kako to storiti, lahko to storite; mladi so to storili že velikokrat v zgodovini.

Svojo mladost živite v nelahkem času. Vaša življenja zaznamujejo okoljska kriza, nato pandemija in zdaj vojna v Ukrajini ter druge vojne, ki že leta potekajo v različnih državah. Naša generacija vam je zapustila številna bogastva, vendar nismo znali varovati planeta in ne varujemo miru. Ko slišite, da so ribiči v San Benedettu del Tronto v enem letu iz morja potegnili 12 ton umazanije, plastike in podobnih stvari, vidite, kako ne znamo varovati okolja. Prav tako ne varujemo miru. Poklicani ste, da postanete obrtniki in graditelji skupne hiše, skupne hiše, ki “razpada”. Povejmo: tako je. Novo gospodarstvo, ki ga je navdihnil Frančišek Asiški, je danes lahko in mora biti okolju prijazno gospodarstvo in gospodarstvo miru. Gre za preoblikovanje ekonomije, ki ubija (prim. apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 53), v ekonomijo življenja v vseh razsežnostih. Da bi dosegli “dobro življenje”, ki ni sladko življenje ali da se dobro izmažemo, ne. Dobro življenje je mistika, ki nas jo domorodna ljudstva učijo: da moramo biti v odnosu z zemljo. (ploskanje)

Všeč mi je bila vaša izbira, da srečanje v Assisiju prikažete na podlagi prerokbe. Všeč mi je bilo, kar ste rekli o prerokbi. Življenje Frančiška Asiškega po njegovem spreobrnjenju je bilo prerokba, ki se nadaljuje tudi v današnji čas. V Svetem pismu so prerokbe zelo povezane z mladimi. Samuel je bil deček, ko je bil poklican, Jeremija in Ezekiel sta bila mlada; Daniel je bil deček, ko je prerokoval o Suzanini nedolžnosti in jo rešil pred smrtjo (prim. Dan 13,45-50); prerok Joel pa ljudem oznani, da bo Bog izlil svojega Duha in »prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere« (3,1). Po Svetem pismu so mladi ljudje nosilci duha znanja in inteligence. Mladi David je ponižal aroganco velikana Goljata (prim. 1 Sam 17,49-51). Če civilna skupnost in podjetja nimajo dovolj znanja in spretnosti mladih, celotna družba usiha in življenje vseh ugasne. Manjka ustvarjalnosti, optimizma, navdušenja in poguma za tveganje. Družba in gospodarstvo brez mladih sta žalostna, pesimistična in cinična. Če želite to videti, pojdite na univerze, ki so zelo specializirane za liberalno ekonomijo, in poglejte obraze mladih študentov in študentk, ki tam študirajo. (ploskanje) Toda hvala Bogu, vi obstajate: ne boste tam le jutri, ampak ste že danes; niste samo “še ne”, ampak tudi “že”, ste sedanjost.

Gospodarstvo, ki ga navdihuje preroška razsežnost, se danes izraža v novi viziji okolja in zemlje. Prizadevati si moramo za harmonijo z okoljem, z zemljo. Veliko ljudi, podjetij in ustanov se ekološko preoblikuje. Na tej poti moramo napredovati in storiti več. To “več” delate vi in to zahtevate od vseh. Ni dovolj, da naredimo make-up, vprašati se moramo o razvojnem modelu. Razmere so takšne, da ne moremo samo čakati na naslednji mednarodni vrh, ki morda ne bo potreben: zemlja gori danes in prav danes se moramo spremeniti na vseh ravneh. V zadnjem letu ste se ukvarjali z rastlinsko ekonomijo, kar je inovativna tema. Videli ste, da rastlinska paradigma vsebuje drugačen pristop k zemlji in okolju. Rastline znajo sodelovati z okolico, in tudi kadar tekmujejo, dejansko sodelujejo v dobro ekosistema. Učimo se od krotkosti rastlin: njihova ponižnost in tišina nam lahko ponudita drugačen slog, ki ga nujno potrebujemo. Če namreč govorimo o ekološki tranziciji, a ostajamo v okviru ekonomske paradigme 20. stoletja, ki je opustošila naravne vire in zemljo, bodo naši manevri vedno nezadostni ali bolni že v samih koreninah. Sveto pismo je polno dreves in rastlin, od drevesa življenja do gorčičnega semena. Sveti Frančišek nam pomaga s svojim vesoljnim bratstvom z vsemi živimi bitji. V zadnjih dveh stoletjih smo ljudje rasli na račun Zemlje. Ona je tista, ki je plačala račun! Pogosto smo jo izropali, da bi povečali svoje blagostanje, pa še to ne za blagostanje vseh, temveč majhne skupine. Zdaj je čas za nov pogum, da opustimo fosilne vire energije in pospešimo razvoj virov z ničelnim ali pozitivnim vplivom. (ploskanje)

Nisem se ustavil zaradi tega, ker bi čakal na ploskanje, ampak sem si moral oddahniti. (ploskanje)

Dodatno moramo sprejeti univerzalno etično načelo, ki nam ni všeč, da je treba škodo popraviti. To je splošno etično načelo: škodo je treba popraviti. (ploskanje) Če smo odraščali in zlorabljali planet in ozračje, se moramo danes naučiti žrtvovati življenjske sloge, ki so še vedno netrajnostni. V nasprotnem primeru bodo račun plačali naši otroci in vnuki, in sicer previsok in nepravičen račun. Pred šestimi meseci sem poslušal zelo pomembnega svetovnega znanstvenika, ki je dejal: »Včeraj se mi je rodila vnukinja. Če bomo tako nadaljevali, bo uboga deklica v tridesetih letih morala živeti v svetu, ki ni primeren za bivanje.« Račun, ki bo previsok in nepravičen, bodo plačali otroci in vnuki. Potrebna je hitra in odločna sprememba. To pravim resno: računam na vas! Računam na vas! (ploskanje) Prosim vas, ne pustite nas mirnih, bodite nam zgled! In povem vam resnico: za življenje na tej poti je potreben pogum in občasno tudi kanček junaštva. Na nekem srečanju sem slišal mladega moškega, starega 25 let, ki je ravnokar končal študij kot vrhunski inženir in ni mogel najti službe; nazadnje jo je našel v industriji, za katero sploh ni vedel, za kaj gre; ko je preučil, kaj bi moral delati ‒ brez službe, v stanju, ki mu omogoča delo ‒, je zavrnil to službo, ker so izdelovali orožje. To so današnji junaki. (ploskanje)

Trajnost je večplastna beseda. Poleg okoljske razsežnosti obstajajo tudi družbena, odnosna in duhovna razsežnost. Počasi začenjamo prepoznavati družbeno: spoznavamo, da sta krik ubogih in krik zemlje isti krik (prim. Enc. Laudato si’, 49). Zato moramo pri prizadevanjih za ekološko preobrazbo upoštevati učinke, ki jih imajo nekatere okoljske odločitve na revščino. Vse okoljske rešitve nimajo enakih učinkov na revne, zato je treba dati prednost tistim, ki zmanjšujejo bedo in neenakost. Medtem ko si prizadevamo rešiti planet, ne smemo zanemariti trpečega moškega in ženske. Onesnaževanje, ki ubija, ni le ogljikov dioksid, temveč tudi neenakost, ki smrtno onesnažuje naš planet. (ploskanje) Ne smemo dovoliti, da bi nove okoljske nesreče z oči javnosti izbrisale starodavne in vedno prisotne nesreče socialne in celo politične nepravičnosti. Pomislimo na primer na politično krivico; ubogi, izmučeni Rohingi, ki tavajo z ene strani na drugo, ker ne morejo živeti v svoji domovini, so politična krivica. (ploskanje)

Prav tako so naši odnosi nevzdržni: v mnogih državah so odnosi med ljudmi osiromašeni. Predvsem na Zahodu so skupnosti vse bolj krhke in razdrobljene. Družina v nekaterih delih sveta doživlja resno krizo, z njo pa tudi sprejemanje in skrb za življenje. Sedanje potrošništvo želi zapolniti praznino človeških odnosov z vedno bolj izpopolnjenimi izdelki ‒ osamljenost je v današnjem času velik posel! ‒, vendar na ta način ustvarja lakoto sreče. To je slabo. Pomislite na primer na demografsko zimo, kako je povezana z vsem tem. Demografska zima v vseh državah močno zmanjšuje nataliteto, saj ljudje nimajo otrok. Pomembneje je imeti ljubeč odnos s psički, z mačkami in tako napredovati. (ploskanje) V tej demografski zimi pa obstaja še suženjstvo žensk: ženska, ki ne more biti mati, ker jo odpustijo takoj, ko ji začne rasti trebuh; nosečnicam ni vedno dovoljeno delati. (ploskanje)

Nazadnje je tu še duhovna nevzdržnost našega kapitalizma. Človek, ustvarjen po Božji podobi in sličnosti, je prej kot iskalec dobrin iskalec smisla. Vsi iščemo smisel. Zato je prvi kapital vsake družbe duhovni kapital, saj nam daje razloge, da vsak dan vstanemo in gremo v službo, ter ustvarja veselje do življenja, ki je potrebno tudi za ekonomijo. Naš svet hitro porablja to bistveno obliko kapitala, ki so ga skozi stoletja kopičile religije, modrostna izročila in ljudska pobožnost. Zaradi tega pomanjkanja smisla trpijo zlasti mladi: pogosto se soočajo z bolečino in negotovostjo življenja, njihova duša je osiromašena duhovnih virov, da bi lahko predelala trpljenje, frustracijo, razočaranje in izgubo. Poglejte, kako se je povečalo število samomorov med mladimi: vseh ne objavijo, temveč skrivajo prave številke. Krhkost mnogih mladih je posledica pomanjkanja tega dragocenega duhovnega kapitala ‒ sprašujem: imate duhovni kapital? Vsakdo odgovori zase ‒ to je nevidni, a bolj resnični kapital kot finančni ali tehnološki kapital. Nujno je treba na novo postaviti temeljni duhovni kapital. Tehnologija lahko stori veliko; uči nas, kaj in kako naj storimo, ne pove pa nam, zakaj, zato naša dejanja postanejo neplodna in ne napolnijo življenja, celo ekonomskega ne.

Ker sem v Frančiškovem mestu, si ne morem kaj, da se ne bi ustavil pri revščini. Gospodarjenje po njegovem navdihu pomeni, da se zavežete, da boste v središče postavili revne. Od njih je mogoče gledati na gospodarstvo, od njih je mogoče gledati na svet. Brez spoštovanja, skrbi in ljubezni do ubogih, do vsake revne osebe, do vsake krhke in ranljive osebe, od spočetega otroka v maternici do bolne in invalidne osebe ter ostarele osebe v težavah, ni ‘Frančiškove ekonomije’. Brez tega je ni. Še več: Frančiškova ekonomija ne more biti omejena na delo za revne ali z njimi. Dokler naš sistem proizvaja odpadke in dokler delujemo v skladu s tem sistemom, bomo soudeleženi v ekonomiji, ki ubija. Zato se vprašajmo: ali storimo dovolj, da bi spremenili ekonomijo ali pa se zadovoljimo s tem, da pobarvamo ekonomijo s spremembo barve, ne da bi spremenili strukturo hiše? Ne gre za to, da bi s čopičem nanesli nekaj barve, ne: spremeniti moramo strukturo. Morda odgovor ni v tem, kaj lahko storimo, ampak kako lahko odpremo nove poti, da bodo lahko revni sami postali protagonisti sprememb. V tem smislu so v Indiji in na Filipinih zelo dobre in razvite izkušnje.

Sveti Frančišek ni ljubil le ubogih, ampak tudi uboštvo. Strogi način življenja, recimo. Frančišek ni šel k gobavcem, da bi jim pomagal, ampak ker je želel postati ubog kot oni. Po zgledu Jezusa Kristusa se je odrekel vsemu, da bi bil ubog z ubogimi. Prvo tržno gospodarstvo se je rodilo v 13. stoletju v Evropi v vsakodnevnem stiku s frančiškani, ki so bili prijatelji prvih trgovcev. To gospodarstvo je zagotovo ustvarjalo bogastvo, vendar ni preziralo revščine. Ustvariti bogastvo, ne da bi zaničevali revščino. Po drugi strani naš kapitalizem želi pomagati ubogim, vendar jih ne ceni, ne razume paradoksalnega blagoslova: »blagor ubogim« (prim. Lk 6,20). Revščine ne smemo ljubiti, ampak se moramo proti njej boriti, najprej z ustvarjanjem dela, dostojnega dela. Toda evangelij nam pravi, da se brez spoštovanja revnih ne moremo boriti proti bedi. Od tu moramo začeti, tudi vi, podjetniki in ekonomisti: z življenjem teh Frančiškovih evangeljskih paradoksov. Ko govorim z ljudmi ali spovedujem, vedno vprašam: »Ali dajete miloščino ubogim?« »Da, da!« »In ko dajete miloščino ubogim, jih gledate v oči?« »Ah, ne vem …« »In ko daješ miloščino, vržeš kovanec ali se dotakneš roke ubogega?« Ne gledajo v oči in se jih ne dotikajo, kar pomeni odmik od duha revščine, od resnične resničnosti revnih, od človečnosti, ki jo mora imeti vsak človeški odnos. (ploskanje) Nekdo mi bo rekel: »Papež, zamujamo, kdaj boš končal?«: končal bom zdaj.

V luči tega razmisleka bi vam rad zapustil tri napotke za naprej.

Prvi: glejte na svet z očmi najrevnejših. V srednjem veku je frančiškansko gibanje izumilo prve ekonomske teorije in celo prve solidarnostne banke (“Monti di Pietà”), saj je na svet gledalo z očmi najrevnejših. Tudi vi boste izboljšali ekonomijo, če boste na stvari gledali z vidika žrtev in zavrženih. Toda da bi imeli oči revnih in žrtev, jih morate poznati, biti morate njihov prijatelj. In verjemite mi, če postanete prijatelji revnih, če delite z njimi njihovo življenje, boste podelili tudi nekaj Božjega kraljestva, saj je Jezus rekel, da je njihovo nebeško kraljestvo in da so zato blagoslovljeni (prim. Lk 6,20). In ponavljam: naj vaše vsakodnevne odločitve ne povzročajo odpadkov.

Drugi: v glavnem ste študenti, znanstveniki in podjetniki, vendar ne pozabite na delo, ne pozabite na delavce. Delo rok. (ploskanje) Delo je že zdaj izziv našega časa, še bolj pa bo izziv jutrišnjega dne. Brez dostojnega in dobro plačanega dela mladi ne odrastejo, neenakosti se povečujejo. Včasih lahko preživiš brez dela, vendar ne živiš dobro. Zato pri ustvarjanju blaga in storitev ne pozabite na ustvarjanje dela, dobrega dela in dela za vse.

Tretje vodilo je: utelešenje. V ključnih trenutkih zgodovine so tisti, ki jim je uspelo pustiti dober pečat, to storili, ker so ideale, želje in vrednote prenesli v konkretna dela. To pomeni, da so jih utelesili. Poleg pisanja in organiziranja kongresov so ti moški in ženske vzbudili nastanek šol in univerz, bank, sindikatov, zadrug in ustanov. Svet ekonomije boste spremenili, če boste poleg srca in glave uporabljali tudi roke. Trije jeziki. Glava, jezik mišljenja, vendar ne samo: v kombinaciji z jezikom čustev, srca. In ne samo: v kombinaciji z jezikom rok. In delati morate to, kar čutite in mislite, čutiti, kar delate in mislite, in misliti, kar čutite in delate. To je zveza treh jezikov. (ploskanje) Ideje so potrebne, zelo nas privlačijo, zlasti ko smo mladi, vendar se lahko spremenijo v pasti, če ne postanejo “meso”, to je konkretnost, vsakodnevna zavezanost: trije jeziki. Samo ideje zbolijo in končamo v orbiti, vsi, če so samo ideje. Ideje so potrebne, vendar morajo postati “meso”. Cerkev je vedno zavračala gnostično skušnjavo ‒ gnosticizem, samo ideje ‒, ki misli, da lahko spremeni svet zgolj z drugačnim znanjem, brez napora telesa. Dela so manj “svetla” kot velike ideje, ker so konkretna, posebna, omejena, z lučjo in senco skupaj, vendar dan za dnem oplodijo zemljo (prim. apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 233). Dragi mladi, resničnost je vedno nad idejo: bodite pozorni na to. (ploskanje)

Dragi bratje in sestre, zahvaljujem se vam za vašo predanost: hvala. Z navdihom in na priprošnjo svetega Frančiška pojdite naprej. In če ste za to, bi rad zaključil z molitvijo. Prebral jo bom in vi ji s srcem sledite:

Oče, prosimo te za odpuščanje, ker smo hudo ranili zemljo, ker ne spoštujemo avtohtonih kultur, ker ne cenimo in ne ljubimo najrevnejših, ker ustvarjamo bogastvo brez občestva. Živi Bog, ki si s svojim Duhom navdihnil srca, roke in misli teh mladih in jih usmeril v obljubljeno deželo, dobrohotno glej na njihovo velikodušnost, ljubezen in pripravljenost porabiti svoje življenje za velik ideal. Oče, blagoslovi jih pri njihovih podvigih, študiju in sanjah; spremljaj jih v njihovih težavah in trpljenju, pomagaj jim, da jih spremenijo v krepost in modrost. Podpiraj jih v njihovih željah po dobroti in življenju, bodi jim v oporo v njihovih razočaranjih zaradi slabih zgledov, naj ne obupajo in nadaljujejo svojo pot. Ti, čigar edinorojeni Sin je postal tesar, podeli jim veselje, da z ljubeznijo, pametjo in rokami spreminjajo svet. Amen.

In najlepša hvala! (ploskanje)