Ime izhaja iz besede náhuatl Quauhtemallan in pomeni “kraj številnih dreves”. Država leži na severozahodu Srednje Amerike. Njena površina je 108.889 km2 in ima okoli 14 milijonov prebivalcev, od teh je tretjina domorodcev. Uradni jezik je španski in še 23 majevskih narečij.Ima avtohtono kulturo, ki je sad dediščine Majev in španskega vpliva kolonialne dobe. Država ima veliko naravnih lepot.
Na kratko predstavljamo tudi sosednje države, iz katerih bodo prišli ljudje ob obisku predsednice in sopredsednika Gibanja fokolarov. Ideja o združenih državah Srednje Amerike si utira pot v številnih delih družbe in politike, saj si prizadevajo povezati meje in iščejo srednjeameriško identiteto.
Gvatemala, Belize, El Salvador, Honduras, Nikaragva so države z veliko narodnostno raznolikostjo. Ti narodi so veliko pretrpeli tako zaradi vladanja vojakov, ki so bili na oblasti več kot 40 let, zaradi česar so nastale civilne vojne v letih 70-80, kot zaradi “notranjega oboroženega boja”, kar se je dogajalo v Gvatemali hkrati s hladno vojno v Evropi.
To pomeni več kot 36 let bojev, na tisoče žrtev, šlo je za genocid, preganjanje Cerkve, množičnih pokolov, ubojev duhovnikov in katehistov, med drugimi tudi msgr. Romera in msgr. Gerardija, uničenja obdelovalnih površin, kršenje človekovih pravic. V osemdesetih letih je bilo 90 % prebivalstva Gvatemale domorodskega, danes jih je 51 %.
V devetdesetih letih se je le začel mir in s tem nova doba, ki ni bila lahka zaradi povojnih posledic: negotovost, razbite družine, številni so odhajali drugam zaradi iskanja dela. Te težave se danes mešajo z novimi ranami: trgovina z mamili, boji med tolpami, izsiljevanje. Te države imajo nizko stopnjo človeške razvitosti, a kljub temu narodi teh dežel ohranjajo upanje, ki se rojeva iz vere v Boga, to so velikodušni narodi, ki se ne uklonijo.
Ideal edinosti je prišel sem v osemdesetih letih in prinaša prispevek dialoga med različnimi kulturami in narodi ter medsebojno sprejemanje.
V Gvatemali se je ob duhovniku Vitalu Traini iz Italije razvila majhna skupnost Gibanja. Nekaj teh ljudi se je čez nekaj časa udeležilo mariapolija v Mehiki, od koder so se vrnili polni navdušenja in odločeni, da prinesejo to življenje drugim. Tako so imeli leta 1981 dva mariapolija prav v Gvatemali. Leto 1986 je pomembno leto: pride fokolar. Valeria Ronchetti – ena od prvih tovarišic Chiare Lubich – je med tem potovanjem postavila temelje za nastanek centra mariapoli. Iz Italije se je tja preselila družina poročenih fokolarinov, Paola in Pinelle Maciotta. Ideal edinosti se je širil po prestolnici in na zahodu blizu Patzuna.
Februarja 1992 so odprli center mariapoli, ki je postal center za vzgojo vseh sosednjih držav. S pomočjo Akcije za zedinjen svet (AMU), mednarodne nevladne organizacije Gibanja, se je začela blizu centra mariapoli “Šola človeškega napredka”, ki je v veliko pomoč številnim ljudem, da so se lahko izučili poklica in si tako zaslužili za dostojno življenje. Nato je nastal Vzgojni center Fiore (jasli in osnovna šola). Danes je okoli 3100 članov Gibanja.
El Salvador je imel prvi mariapoli leta 1982 s kakimi 600 udeleženci. To je bil pravi čudež, če pomislimo na težke pogoje v državi zaradi civilne vojne, ki se je začela dve leti prej. Lahko rečemo, da je tisti mariapoli utrdil Gibanje , saj so številni ljudje postali njegovi temeljni kamni. V prestolnici San Salvador so danes centri, ki koordinirajo življenje Gibanja vseh petih držav Srednje Amerike.
V Honduras je Gibanje fokolarov prišlo čisto slučajno. Neka oseba je potovala v Mehiko, iskala je katoliško literaturo in slučajno je spoznala fokolar. Junija istega leta (1981) se je vrnila v Mehiko z dvema drugima osebama in se udeležila mariapolija. Od leta 1982 so fokolarine iz Mehike začele obiskovati Honduras in v prestolnici se je majhna skupnost, ki je živela besedo življenja, močno razširila s prihodom družine Turatti, ki se je tja preselila iz Italije in je ostala 10 let. Leto 1995 je pomembno leto, ker je v Hondurasu potekal prvi mariapoli z 250 ljudmi, prišel je tudi škof msgr. Oscar Andrés Rodríguez – danes je kardinal – ki jih je opogumil, da prinašajo duhovnost edinosti vsem. Večkrat je prosil Chiaro Lubich, da bi se tam odprl center Gibanja. Te sanje so se uresničile februarja 2010 s prihodom fokolarin v Tegucigalpo. V Hondurasu je kakih 900 članov Gibanja.
Ko je Maria Voce decembra imela med njihovim srečanjem v Castel Gandolfu (blizu Rima) pogovor s fokolarinami iz Gvatemale, je vabila, naj bodo pred težkimi razmerami njihovih narodov kot Jezus: »Jezus ni obupal, ker je gledal vase, to je, gledal je na svoj odnos z Bogom in vedel je, da bo Bog izpolnil svoj načrt tudi v tistih razmerah. Ta načrt gre morda skozi križ zaradi preganjanja, ki ga doživljate danes, zaradi teh katehetov in duhovnikov, ki so bili ubiti, zaradi trgovine z mamili, a je del te zgodovine, ki jo Bog kljub vsemu ustvarja v človeštvu. Ta zgodovina ima svetle in boleče strani, lepe in težke trenutke, a vse to je Božja zgodba.«
Kaj torej storiti? »V to zgodbo Boga vstopamo tudi mi, kakor je vstopil svoj čas Jezus,« je nadaljevala Maria Voce. »Kaj naj storim v Salvadorju s tem tako velikim Idealom pred temi okoliščinami? Kaj naj storim v Gvatemali s to močjo Jezusa v meni, med nami, v teh razmerah? Delam tisto, kar je delal on, to je, hodim po teh ulicah, gledam, a gledam bolj na Boga in na tisto, kar dela Bog. Zato menim, da je naša moč prav v tem.«
Gvatemala, Belize, El Salvador, Honduras, Nikaragva so države z veliko narodnostno raznolikostjo. Ti narodi so veliko pretrpeli tako zaradi vladanja vojakov, ki so bili na oblasti več kot 40 let, zaradi česar so nastale civilne vojne v letih 70-80, kot zaradi “notranjega oboroženega boja”, kar se je dogajalo v Gvatemali hkrati s hladno vojno v Evropi.To pomeni več kot 36 let bojev, na tisoče žrtev, šlo je za genocid, preganjanje Cerkve, množičnih pokolov, ubojev duhovnikov in katehistov, med drugimi tudi msgr. Romera in msgr. Gerardija, uničenja obdelovalnih površin, kršenje človekovih pravic. V osemdesetih letih je bilo 90 % prebivalstva Gvatemale domorodskega, danes jih je 51 %.
V devetdesetih letih se je le začel mir in s tem nova doba, ki ni bila lahka zaradi povojnih posledic: negotovost, razbite družine, številni so odhajali drugam zaradi iskanja dela. Te težave se danes mešajo z novimi ranami: trgovina z mamili, boji med tolpami, izsiljevanje. Te države imajo nizko stopnjo človeške razvitosti, a kljub temu narodi teh dežel ohranjajo upanje, ki se rojeva iz vere v Boga, to so velikodušni narodi, ki se ne uklonijo.
Ideal edinosti je prišel sem v osemdesetih letih in prinaša prispevek dialoga med različnimi kulturami in narodi ter medsebojno sprejemanje.
V Gvatemali se je ob duhovniku Vitalu Traini iz Italije razvila majhna skupnost Gibanja. Nekaj teh ljudi se je čez nekaj časa udeležilo mariapolija v Mehiki, od koder so se vrnili polni navdušenja in odločeni, da prinesejo to življenje drugim. Tako so imeli leta 1981 dva mariapolija prav v Gvatemali. Leto 1986 je pomembno leto: pride fokolar. Valeria Ronchetti – ena od prvih tovarišic Chiare Lubich – je med tem potovanjem postavila temelje za nastanek centra mariapoli. Iz Italije se je tja preselila družina poročenih fokolarinov, Paola in Pinelle Maciotta. Ideal edinosti se je širil po prestolnici in na zahodu blizu Patzuna.Februarja 1992 so odprli center mariapoli, ki je postal center za vzgojo vseh sosednjih držav. S pomočjo Akcije za zedinjen svet (AMU), mednarodne nevladne organizacije Gibanja, se je začela blizu centra mariapoli “Šola človeškega napredka”, ki je v veliko pomoč številnim ljudem, da so se lahko izučili poklica in si tako zaslužili za dostojno življenje. Nato je nastal Vzgojni center Fiore (jasli in osnovna šola). Danes je okoli 3100 članov Gibanja.
El Salvador je imel prvi mariapoli leta 1982 s kakimi 600 udeleženci. To je bil pravi čudež, če pomislimo na težke pogoje v državi zaradi civilne vojne, ki se je začela dve leti prej. Lahko rečemo, da je tisti mariapoli utrdil Gibanje , saj so številni ljudje postali njegovi temeljni kamni. V prestolnici San Salvador so danes centri, ki koordinirajo življenje Gibanja vseh petih držav Srednje Amerike.
V Honduras je Gibanje fokolarov prišlo čisto slučajno. Neka oseba je potovala v Mehiko, iskala je katoliško literaturo in slučajno je spoznala fokolar. Junija istega leta (1981) se je vrnila v Mehiko z dvema drugima osebama in se udeležila mariapolija. Od leta 1982 so fokolarine iz Mehike začele obiskovati Honduras in v prestolnici se je majhna skupnost, ki je živela besedo življenja, močno razširila s prihodom družine Turatti, ki se je tja preselila iz Italije in je ostala 10 let. Leto 1995 je pomembno leto, ker je v Hondurasu potekal prvi mariapoli z 250 ljudmi, prišel je tudi škof msgr. Oscar Andrés Rodríguez – danes je kardinal – ki jih je opogumil, da prinašajo duhovnost edinosti vsem. Večkrat je prosil Chiaro Lubich, da bi se tam odprl center Gibanja. Te sanje so se uresničile februarja 2010 s prihodom fokolarin v Tegucigalpo. V Hondurasu je kakih 900 članov Gibanja.
Ko je Maria Voce decembra imela med njihovim srečanjem v Castel Gandolfu (blizu Rima) pogovor s fokolarinami iz Gvatemale, je vabila, naj bodo pred težkimi razmerami njihovih narodov kot Jezus: »Jezus ni obupal, ker je gledal vase, to je, gledal je na svoj odnos z Bogom in vedel je, da bo Bog izpolnil svoj načrt tudi v tistih razmerah. Ta načrt gre morda skozi križ zaradi preganjanja, ki ga doživljate danes, zaradi teh katehetov in duhovnikov, ki so bili ubiti, zaradi trgovine z mamili, a je del te zgodovine, ki jo Bog kljub vsemu ustvarja v človeštvu. Ta zgodovina ima svetle in boleče strani, lepe in težke trenutke, a vse to je Božja zgodba.«
Kaj torej storiti? »V to zgodbo Boga vstopamo tudi mi, kakor je vstopil svoj čas Jezus,« je nadaljevala Maria Voce. »Kaj naj storim v Salvadorju s tem tako velikim Idealom pred temi okoliščinami? Kaj naj storim v Gvatemali s to močjo Jezusa v meni, med nami, v teh razmerah? Delam tisto, kar je delal on, to je, hodim po teh ulicah, gledam, a gledam bolj na Boga in na tisto, kar dela Bog. Zato menim, da je naša moč prav v tem.«
Vir: www.focolare.org
