Maria Voce in Giancarlo Faletti sta iz Gvatemale že pripotovala v Argentino, vendar bi radi z vami podelili še nekaj utrinkov iz gvatemalskega srečanja s tamkajšnjimi skupnostmi.600 ljudi iz celotne Srednje Amerike z Mario Voce in Giancarlom Falettijem. V težkem stanju držav z mlado demokracijo vzbujajo upanje mladi.
Čeprav nedavna zgodovina srednjeameriških držav (Gvatemala, Belize, El Salvador, Nikaragva in Honduras) predstavlja boleče poglavje hudih civilnih vojn, pa zaznava tudi rast družb z različnimi narodi in tradicijami.
V tem okolju je treba povedati tudi za dogodke previdnosti, zaradi katerih se je lahko tukaj rodilo in se razvilo Gibanje fokolarov. Dva duhovnika, eden iz El Salvadorja – Massimiliano Martini, leta 1954 – in drugi v Gvatemali – don Vitale Traina, leta 1969 – sta med prvimi prinesla karizmo edinosti v te kraje. Prve skupnosti so že na njihovem začetku obiskovali fokolarini, najprej iz Kolumbije in potem iz Mehike. Tudi v Nikaragvo in Honduras je prispel duh Gibanja in nastale so skupine, večinoma ob besedi življenja. Dve družini: Pinella in Paolo Macciotta v Gvatemali in Fiorella in Andrea Turatti v Hondurasu, sta pomagali k rasti skupnosti.
Ta zgodba izraža tudi hvaležnost Bogu vseh članov skupnosti med praznovanjem, ki so ga pripravili 24. marca ob obisku Marie Voce in Giancarla Falettija.
Praznovanje je bilo osredotočeno na besedo “skupnost” in ga je jasno izražal duh različnih umetniških točk: folklorni plesi, živa oblačila, ritem glasbe, ki spremlja gibe, ti pa izražajo čut za spoštovanje, skladen odnos med ljudmi in z naravo. Na tisoč načinov je vse to napolnilo z veseljem in ganjenostjo dvorano centra mariapoli, v kateri je bilo več kot 600 ljudi. To je bil prekipevajoč praznik, hkrati pa zbran, zasidran v naravno odprtost teh narodov za nadčutno in v veselje teh ljudi. Maria Voce in Giancarlo Faletti sta bila očarana, hvaležna za ljubezen in spoštovanje.
Prav tako praznovanje je bilo na srečanju z mladimi od 15 do 25 leta, bilo jih je več kot 200: očiten dokaz, kje je glavna priložnost za srednjeameriške države. Veliko veselje, a tudi zmožnost poslušanja: dvorana je v trenutku zavriskala in se v hipu umirila. Mladi so predstavili vsako državo na izviren način, pokazali so, kako živijo na univerzi, med revnimi, ko delajo za mir, v svojih skupnostih … Govorili so tudi o tem, kako naporno je hoditi proti toku, ker družba pogosto naseda korupciji, etičnemu relativizmu in mamilom. »Niste sami,« jim je rekla Maria Voce, »vsakič, ko ste pred tako izbiro, pomislite, da niste sami, ampak so z vami vsi mladi, ki so izbrali zedinjen svet.« In dodala: »Ne gre samo za to, da kaj naredite ali ne, ampak je treba razumeti, kaj se dogaja, kakšne so posledice dejanja. Ni vse enako, ni vse v redu. Prosite, da vam razložijo, in potem delujte iz tega védenja.«
Seveda ni moglo manjkati srečanje za številne otroke, bilo jih je kakih sto. Tudi z njima sta imela predsednica in sopredsednik izmenjavo z odgovori na vprašanja.
Po živahnem praznovanju sta vzpostavila poseben dialog s 600 navzočimi in odgovorila na njihova zahtevna vprašanja. »Zdi se mi, da imajo vaši narodi neko usodo, in sicer to, da pokažejo, kakšno bi bilo človeštvo, če bi upoštevalo bogastvo vsakega. Vsaka izkušnja je namreč potrebna drugim, da bi gradili mozaik neprecenljive lepote,« je povedala predsednica.
V tem okolju je razvidno, kako mlade so te države, o tem priča že pogled na dvorano. Maria Voce in Giancarlo Faletti sta tako poudarila, kako je pomembno, da mladi niso tu sami zase, kakor se dogaja drugje, ampak so popolnoma vključeni v skupnosti, v katerih živijo. Tako prispevajo k pričevanju, kaj ustvarja navzočnost Jezusa med nami, saj je skupnost, ki živi, veliko bolj prepričljiva kot pričevanje posameznika, čeprav je tudi to potrebno. To daje upanje, veliko upanje, ki je bistveno za krščansko življenje.
Navdušenje in veselje so izrazili na koncu s praznovanjem, celo z ognjemetom.
V tem okolju je treba povedati tudi za dogodke previdnosti, zaradi katerih se je lahko tukaj rodilo in se razvilo Gibanje fokolarov. Dva duhovnika, eden iz El Salvadorja – Massimiliano Martini, leta 1954 – in drugi v Gvatemali – don Vitale Traina, leta 1969 – sta med prvimi prinesla karizmo edinosti v te kraje. Prve skupnosti so že na njihovem začetku obiskovali fokolarini, najprej iz Kolumbije in potem iz Mehike. Tudi v Nikaragvo in Honduras je prispel duh Gibanja in nastale so skupine, večinoma ob besedi življenja. Dve družini: Pinella in Paolo Macciotta v Gvatemali in Fiorella in Andrea Turatti v Hondurasu, sta pomagali k rasti skupnosti.Ta zgodba izraža tudi hvaležnost Bogu vseh članov skupnosti med praznovanjem, ki so ga pripravili 24. marca ob obisku Marie Voce in Giancarla Falettija.
Praznovanje je bilo osredotočeno na besedo “skupnost” in ga je jasno izražal duh različnih umetniških točk: folklorni plesi, živa oblačila, ritem glasbe, ki spremlja gibe, ti pa izražajo čut za spoštovanje, skladen odnos med ljudmi in z naravo. Na tisoč načinov je vse to napolnilo z veseljem in ganjenostjo dvorano centra mariapoli, v kateri je bilo več kot 600 ljudi. To je bil prekipevajoč praznik, hkrati pa zbran, zasidran v naravno odprtost teh narodov za nadčutno in v veselje teh ljudi. Maria Voce in Giancarlo Faletti sta bila očarana, hvaležna za ljubezen in spoštovanje.
Prav tako praznovanje je bilo na srečanju z mladimi od 15 do 25 leta, bilo jih je več kot 200: očiten dokaz, kje je glavna priložnost za srednjeameriške države. Veliko veselje, a tudi zmožnost poslušanja: dvorana je v trenutku zavriskala in se v hipu umirila. Mladi so predstavili vsako državo na izviren način, pokazali so, kako živijo na univerzi, med revnimi, ko delajo za mir, v svojih skupnostih … Govorili so tudi o tem, kako naporno je hoditi proti toku, ker družba pogosto naseda korupciji, etičnemu relativizmu in mamilom. »Niste sami,« jim je rekla Maria Voce, »vsakič, ko ste pred tako izbiro, pomislite, da niste sami, ampak so z vami vsi mladi, ki so izbrali zedinjen svet.« In dodala: »Ne gre samo za to, da kaj naredite ali ne, ampak je treba razumeti, kaj se dogaja, kakšne so posledice dejanja. Ni vse enako, ni vse v redu. Prosite, da vam razložijo, in potem delujte iz tega védenja.«
Seveda ni moglo manjkati srečanje za številne otroke, bilo jih je kakih sto. Tudi z njima sta imela predsednica in sopredsednik izmenjavo z odgovori na vprašanja.
Po živahnem praznovanju sta vzpostavila poseben dialog s 600 navzočimi in odgovorila na njihova zahtevna vprašanja. »Zdi se mi, da imajo vaši narodi neko usodo, in sicer to, da pokažejo, kakšno bi bilo človeštvo, če bi upoštevalo bogastvo vsakega. Vsaka izkušnja je namreč potrebna drugim, da bi gradili mozaik neprecenljive lepote,« je povedala predsednica.V tem okolju je razvidno, kako mlade so te države, o tem priča že pogled na dvorano. Maria Voce in Giancarlo Faletti sta tako poudarila, kako je pomembno, da mladi niso tu sami zase, kakor se dogaja drugje, ampak so popolnoma vključeni v skupnosti, v katerih živijo. Tako prispevajo k pričevanju, kaj ustvarja navzočnost Jezusa med nami, saj je skupnost, ki živi, veliko bolj prepričljiva kot pričevanje posameznika, čeprav je tudi to potrebno. To daje upanje, veliko upanje, ki je bistveno za krščansko življenje.
Navdušenje in veselje so izrazili na koncu s praznovanjem, celo z ognjemetom.
Iz Gvatemale Felipe Casablanca in Michele Zanzucchi
