Homilija njegove eminence kardinala Tarcisia Bertoneja, državnega tajnika
pogrebna maša za Chiaro Lubich
18. marec 2008
Prečastite eminence,
prečastite ekscelence,
cenjeni predstavniki krščanskih Cerkva in skupnosti ter predstavniki drugih ver in verstev,
spoštovane oblasti,
dragi člani Gibanja fokolarov,
dragi bratje in sestre,
prvo berilo nam je v meditacijo predlagalo znani odlomek iz Jobove knjige. Pravični, ki je hudo izkušan, izjavlja, še več, skoraj vpije: “Jaz sem, da je moj Odrešenik živ … iz svojega mesa bom gledal Boga. To vidim sam, moje oči so uvidele in nihče drug”. Ko zadnjič pozdravljamo Chiaro Lubich, nas besede svetega Joba spominjajo na gorečo željo po srečanju s Kristusom, ki je označevala celotno njeno življenje in toliko močneje zadnje mesece in dneve, ko je bilo preizkušeno njeno zdravje, vedno slabše, zaradi česar so ji bile odvzete vse telesne energije s postopnim vzponom na Kalvarijo, katerega vrhunec je bila spokojna vrnitev v Očetovo naročje.
Chiara je prehodila sklepno etapo zemeljskega potovanja v spremstvu molitve in ljubezni njenih, ki so se zgrnili okoli nje v velik in neprekinjen objem. Slaboten, a odločen je bil sredi noči zadnji “da” mističnemu ženinu njene duše, zapuščenem-vstalem Jezusu”. Zdaj je res vse dopolnjeno: sanje začetkov so postale resnica, strastno hrepenenje poplačano. Chiara se sreča s Tistim, ki ga je ljubila, ne da bi ga videla in lahko polna veselja vzklikne: “Da, moj Odrešenik je živ!”
Novica o njeni smrti je vzbudila velik odmev sožalja v vseh okoljih, med tisoči možmi in ženami petih celin, med verujočimi in neverujočimi, med mogočniki in reveži zemlje. Naš papež Benedikt XVI., ki je takoj poslal svoj tolažbe poln blagoslov, zdaj po meni obnavlja zagotovitev, da se udeležuje velike bolečine njene duhovne družine in vam pošilja posebno poslanico.
(bere papeževo poslanico)
„Gospodu kardinalu Tarcisiu Bertoneju, državnemu tajniku.
Duhovno sem prisoten na svečanem bogoslužju, s katerim krščanska skupnost spremlja Chiaro Lubich ob njenem slovesu s te zemlje in vstopu v naročje nebeškega Očeta. Z ljubeznijo obnavljam svoje živo sožalje odgovornim in celotnemu Marijinemu delu – Gibanju fokolarov, kakor tudi tistim, ki so sodelovali s to velikodušno Kristusovo pričo, ki si je neutrudno prizadevala za širitev evangeljske poslanice na vsa področja sodobne družbe, ki je bila vedno pozorna na “znamenja časa”.
Veliko je razlogov za zahvalo Gospodu za dar, ki ga je podelil Cerkvi v tej ženi neustrašne vere, mile poslanke upanja in miru, ustanoviteljice obširne duhovne družine, ki zajema mnogovrstna področja evangelizacije. Zlasti bi se rad zahvalil Bogu za službo, ki jo je Chiara opravila za Cerkev: tiha in klena služba, vedno v sozvočju s cerkvenim učiteljstvom. Govorila je: “Papeži so nas vedno razumeli”. To zato, ker sta si Chiara in Marijino delo vedno prizadevali z veliko zvestobo odgovoriti na vsak njihov apel in željo. Nepretrgana vez z mojimi častitimi predhodniki od Božjega služabnika Pija XII. do blaženega Janeza XXIII. in božjih služabnikov Pavla VI., Janeza Pavla I. in Janeza Pavla II. to konkretno priča. Misel papeža je bila zanjo gotovo vodstvo za pravo smer. Še več, če gledamo na pobude, ki jih je vzbudila, bi lahko celo trdili, da je imela nekakšno preroško zmožnost vnaprejšnje slutnje in udejanjanja. Njena dediščina zdaj ostaja njeni duhovni družini: Devica Marija, nenehni vzor za Chiaro, naj pomaga vsakemu fokolarinu in vsaki fokolarini, da bodo hodili po njeni isti poti in tako prispevali k temu, da bi bila Cerkev, kakor je zapisal ljubljeni Janez Pavel II. tik pred velikim jubilejnim letom 2000, vedno bolj dom in šola občestva.
Bog upanja naj sprejme dušo te naše sestre, naj tolaži in podpira zavzemanje tistih, ki sprejemajo njeno duhovno oporoko. Zato zagotavljam, da se je bom posebej spominjal v molitvi, vsem pa, ki so prišli na sveti obred, pošiljam svoj apostolski blagoslov.
Dano v Vatikanu,18. marca 2008″
Predstavniki drugih krščanskih Cerkva in skupnosti in drugih verstev se pridružujejo zboru živega spoštovanja in globokega sočutja. Tudi množični mediji so osvetlili delo, ki ga je opravila pri širjenju evangeljske ljubezni med ljudi različnih kultur, ver in prepričanj. Dejansko je življenje – to res lahko rečemo – Chiare Lubich pesem ljubezni do Boga, Boga, ki je ljubezen.
“Kdor je v ljubezni, prebiva v Bogu in Bog prebiva v njem”. Kolikokrat je Chiara premišljevala te besede in kolikokrat jih je ponovila v svojih zapisih, na primer v “besedah življenja”, iz katerih so črpali na tisoči za svojo duhovno vzgojo! Da bi poznali Boga, ni druge poti in da bi osmislili in dali vrednost človekovemu življenju. Samo Ljubezen, Božja ljubezen nas usposobi, da “rojevamo” ljubezen, da ljubimo celo sovražnike. To je krščanska novost, v tem je ves evangelij.
A kako živeti Ljubezen? Jezus po zadnji večerji, ko se ganjeno poslovi od apostolov, – pravkar smo to poslušali – moli “da bi bili vsi eno”. Ta Kristusova molitev torej podpira hojo njegovih prijateljev v vsaki dobi. Prav njegov Duh vzbuja v Cerkvi priče živega evangelija in še vedno on, živi Bog, nas vodi v urah žalosti in dvoma, težav in bolečine. Kdor se zaupa njemu, se ničesar ne boji: niti napora sredi nevihtnega morja niti vseh vrst ovir in nasprotnosti. Kdor gradi svojo hišo na Kristusu, gradi na skali ljubezni, ki vse prenaša, vse premaga, vse zmaga.
20. stoletje je posejano s svetlimi zvezdami te božje ljubezni. Zato se ga ne moremo spominjati samo zaradi čudovitih pridobitev na tehnološkem in znanstvenem področju ter zaradi ekonomskega napredka, ki pa ni izničil, nasprotno, včasih je celo povečal krivično delitev dobrin med narodi; ne bo ostal v zgodovini samo zaradi velikih prizadevanj po ustvarjanju miru, ki pa niso preprečila strahotnih zločinov proti človeštvu in spopadov, vojn in razdeljenosti, ki še vedno povzročajo prelivanje krvi na velikih območjih sveta. Preteklo stoletje, čeprav je prepolno številnih nasprotij, je stoletje, v katerem je Bog vzbudil številne in junaške može in žene, ki so lajšali rane bolnikom in trpečim ter delili življenje malih ljudi, revežev in zadnjih, a tudi delili kruh ljubezni, ki ozdravlja srca, odpira ume resnici, vrača zaupanje in polet življenjem, ki jih je zlomilo nasilje, krivica, greh. Na nekatere od teh pionirjev ljubezni Cerkev že kaže kot na svetnike in blažene: don Guanella, don Orione, don Calabria, Mati Terezija iz Kalkute in še drugi.
To je bilo tudi stoletje, v katerem so se rodila nova cerkvena gibanja in Chiara Lubich ima svoje mesto v tem ozvezdju s karizmo, ki je njen lastna in ki označuje njeno fizionomijo in apostolsko dejavnost. Ustanoviteljica Gibanja fokolarov v slogu tišine in ponižnosti, kakor pravi papež, ne ustvarja ustanov za pomoč ljudem in njihov napredek, temveč se posveča prižiganju ognja ljubezni do Boga v srcih. Vzbuja ljudi, ki so tudi sami ljubezen, ki živijo karizmo edinosti in občestva z Bogom in z bližnjim; ljudi, ki širijo “ljubezen-edinost”, tako da so sami, njihovi domovi, njihovo delo “fokolar” (ognjišče), v katerem ljubezen gori in je nalezljiva in vžiga vse, kar je ob njej. To poslanstvo je možno vsem, kajti evangelij je pri roki vsakemu človeku: škofom, duhovnikom, otrokom, mladim in odraslim, posvečenim in laikom, zakoncem, družinam in skupnostim; vsi so poklicani živeti Ideal edinosti: “Da bi bili vsi eno!” Chiara v svojem zadnjem intervjuju, ki so ga objavili nekaj dni pred njenim smrtnim bojem, trdi, da “je čudo medsebojne ljubezni življenjska limfa Kristusovega skrivnostnega telesa”.
Gibanje fokolarov si tako prizadeva dobesedno živeti evangelij, “najmočnejšo in najbolj učinkovito družbeno revolucijo” in iz njega se začnejo gibanji “Nove družine” in “Novo človeštvo”, založba Città Nuova (Novi svet), mestece Loppiano in druga mesteca pričevanja na raznih celinah, laiške veje kot na primer “Božji volontarji”. V ozračju prenove, ki jo je vzbudilo papeževanje blaženega Janeza XXIII. in drugi vatikanski koncil, se je začel ploden in pogumen razvoj ekumenske odprtosti in iskanja dialoga z verstvi. V letih mladinskega oporekanja je gibanje GEN pritegnilo na tisoče mladih, ki jih je očaral ideal evangeljske ljubezni, kar se potem razširi na “Mlade za zedinjen svet”. Chiara je hotela predlagati dobesedno življenje evangelija tudi otrokom, za katere je ustanovila gibanje “Otroci za edinost”. Da bi pomagala spremeniti življenjske pogoje tistih, ki so živeli na obrobjih metropol, je v Braziliji lansirala projekt “občestvenega gospodarstva v svobodi” in tako se je razvila nova ekonomska teorija in praksa, ki temelji na bratstvu za trajnostni razvoj, zaradi katerega imajo prednost vsi. Naj bi Gospod dal, da bi številni ekonomski teoretiki in delavci v ekonomiji sprejeli občestveno gospodarstvo za resno možnost pri programiranju nove svetovne ureditve v podelitvi!
Mariapoli, Marijino mesto: tako ime je hotela za srečanja in predloge družbe, ki jo prenavlja evangeljska ljubezen. Zakaj Marijino mesto? Ker je za Chiaro Marija “zelo dragocen ključ, da bi vstopili v evangelij”. In morda je bila prav zato zmožna poudariti v Cerkvi in to učinkovito in ustvarjalno, njen “marijanski profil”. Odločila se je, da zaupa Mariji to delo in mu dala ime po njej: Marijino delo. Delo bo torej, trdi Chiara, “ostalo na zemlji kot druga Marija: v celoti evangelij, nič drugega kot evangelij in ker evangelij, ne bo umrlo”. In kako si ne bi mogli predstavljati, da je prav Sveta Devica spremila Chiaro, ko je prišla v večnost?
Dragi bratje in sestre, nadaljujmo z evharističnim slavjem, na oltar prinesimo našo zahvalo Gospodu za pričevanje, ki nam da zapušča ta sestra v Kristusu, za njene preroške slutnje, ki so nastale pred velikimi spremembami v zgodovini in izrednimi dogodki, ki jim je bila priča Cerkev v 20. stoletju in so jih pripravile. Naša zahvala in papeževa zahvala, ki smo jo slišali, se pridružuje Chiarini zahvali. Ko je Chiara videla, koliko darov in milosti je prejela, je rekla, da ko bo prišla pred Boga in jo bo Gospod vprašal za njeno ime, da bo preprosto odgovorila: “Moje ime je HVALA. Hvala, Gospod, za vse in za vedno”.
Na nas je, posebej na njenih duhovnih otrocih, naloga, da nadaljujemo poslanstvo, ki ga je začela. Z neba, kjer si jo zamišljamo, da jo je sprejel Jezus, njej ženin, bo še naprej hodila z nami in nam pomagala. Danes, ko jo z ljubeznijo pozdravljamo, znova poslušajmo z njenim glasom tiste besede, ki jih je tolikokrat rada ponavljala: “Rada bi, da bi Marijino delo na koncu časov strjeno pričakovalo, da se pokaže pred zapuščenim-vstalim Jezusom, lahko ponovilo – za svoje je sprejela besede, ki me vedno ganejo, belgijskega teologa Jacquesa Leclercqa -: “Na tvoj dan, moj Bog, bom prišel tebi naproti. Prišel ti bom naproti, moj Bog (…) z mojimi najbolj norimi sanjami: prinesti ti v naročju svet”. To so Chiarine sanje, to naj bo tudi naše nenehno hrepenenje: “Oče, da bi bili vsi eno, da bi svet veroval”. Amen!
