Osem let po okrožnici Hvaljen, moj Gospod je papež z apostolsko spodbudo Hvalite Boga pozval vse ljudi dobre volje, naj se ustrezno odzovejo na podnebno krizo.

Še vedno se je premalo spremenilo na področju dejstev. Svet »se razpada in se morda približuje točki preloma« [2]. Pred nekaj dnevi je podnebni observatorij Evropske unije (Copernicus) poročal, da je bil »september najbolj vroč mesec doslej« (od leta 1850). Dvig temperature je zagotovo eden od najbolj očitnih simptomov nenehnih podnebnih sprememb. Julija je najuglednejša svetovna revija na tem področju “Nature” pokazala, da so vročinski valovi poleti 2022 v Evropi povzročili skoraj 63.000 smrtnih žrtev. Seveda ne smemo zapasti v katastrofična razmišljanja, saj je sprememba smeri še vedno mogoče, vendar moramo kategorično zavrniti vsak nerazumni in neznanstveni zanikovalni pristop. Potem ko papež odločno odgovori na vse najpogostejše ugovore proti sedanji podnebni krizi, poudari: »Čutim se dolžnega podati pojasnila, ki se morda zdijo očitna, zaradi nekaterih zaničevalnih in nerazumnih mnenj, ki jih srečujem celo v Katoliški cerkvi« [14].

Papež se distancira od obtoževanja revnih. »Kako naj pozabimo, da je Afrika, kjer živi več kot polovica najrevnejših ljudi na svetu, odgovorna le za majhen del emisij, ki so se nakopičile skozi zgodovino?« [9]. Bergoglio na vsakega od nas naslovi poziv, naj »spremljamo pot sprave s svetom, ki nas gosti, in ga obogatimo z lastnim prispevkom« [69].

Žal so nekateri učinki podnebne krize že nepopravljivi: vrste živali in rastlin so »prenehale biti naše sopotnice na potovanjih in postale naše žrtve« [15]. Kljub temu moramo spoznati, »da je človeško življenje brez drugih bitij nerazumljivo in nevzdržno« [67]. Zato ne moremo ostati ravnodušni.

Da bi omogočili spremembe, moramo spremeniti tako način gledanja na druge in na naravo, kot tudi način, kakšno moč izvajamo za dosego cilja. Tudi majhni posamezni koraki so pomembni: morda ne bodo prinesli takojšnjega in merljivega uspeha, lahko pa so odskočna deska za kulturne spremembe in »sprožijo velike procese preobrazbe, ki bodo delovali iz globin družbe« [71].

Skrb za vse razsežnosti našega planeta je skupinski izziv, ki zahteva skupinski odgovor. V zadnjih letih je bilo veliko globalnih prizadevanj, vendar s pogosto rezultati, ki so razočarali: prelomljene obljube in odloženi cilji. Toda »če verjamemo v sposobnost ljudi, da presežejo svoje malenkostne interese in razmišljajo na veliko […], ne moremo nehati sanjati, da bo COP28 privedla do odločilne pospešitve energetskega prehoda z učinkovitimi in nadzorovanimi zavezami« [54]. Tudi mi se ne smemo odpovedati tem sanjam. Gre za stavo: pridobiti vse ljudi dobre volje za delo za svet, v katerem je vredno živeti.

Stefania Papa

Vir: www.focolare.org