Igino Giordani (1894-1980)
Igino Giordani se je rodil leta 1894 v Tivoliju v preprosti, globoko katoliški družini. Ker ga niso mogli redno šolati, je začel z ročnim delom. A mali Igino je pokazal svojo bistrost in bogataš, za katerega je delal, mu je plačal šolanje v malem semenišču, kjer se je Igino sicer učil, a ne da bi postal duhovnik, ampak eden od najbolj priznanih študentov tistega časa.
Ko je končal šolanje, je izbruhnila prva svetovna vojna, ki jo je preživel na bojišču. Ni izstrelil niti enega naboja proti sovražniku, kajti krščanstvo prepoveduje ubijanje. Zaradi te svoje pogumne odločitve je bil hudo ranjen. Med dolgim zdravljenjem v več vojaških bolnišnicah je diplomiral na filozofski fakulteti.
Leta 1920 se je poročil z ženo Myo, s katero sta imela štiri otroke. Delati je začel pri novo nastali italijanski krščanski politični stranki, ki jo je ustanovil duhovnik Luigi Sturzo. Fašistični režim je uničil svobodo in pravice in tudi Igina so preganjali. Iz tega časa so znani nekateri njegovi zapisi, v katerih je naznanjal fašistično nasilje.
Nekaj časa je preživel v ZDA in ob vrnitvi v Italijo je postal urednik enega od oddelkov Vatikanske knjižnice. Vodil je tudi revijo Fides, precej razširjeno v katoliškem svetu vsega sveta. Bil je med tistimi, ki so pripravljali preporod katoliške stranke po fašizmu, in sicer Krščanske demokracije. Na prvih volitvah po koncu druge svetovne vojne je bil izvoljen v parlament.
Leto 1948 je bilo odločilno za njegovo življenje: imel je 54 let, znan je bil na političnem in kulturnem področju, srečal se je s Chiaro Lubich, gospodično 28 let. V njej je prepoznal izjemno duhovno življenje. V polnosti je sprejel Gibanje fokolarov in ob Chiari je odigral pomembno vlogo v razvoju Gibanja in duhovni poglobitvi nauka. Chiara ga je večkrat imenovala za soustanovitelja Gibanja.
Še posebej je bil prav odnos duhovne edinosti z ustanoviteljico vzrok za Chiarino močno duhovno obdobje, znano kot “Raj ’49”. Odločilnega pomena je bil tudi njegov človeški profil, ki se je v Chiarinih očeh kazal kot potrditev, da je Ideal edinosti za vse ljudi, da je dar za celotno človeštvo. Igino je bil poleg tega prvi poročeni fokolarin Gibanja fokolarov.
Zaradi njegovih pogumnih političnih izbir (v prvi vrsti pacifizem in edinost kljub ideološkim razlikam) v parlamentu so ga imeli za demokristjana, ki je izstopal iz političnih okvirjev in zato ni bil znova izvoljen. To je bil čas, da se je bolj posvetil Gibanju fokolarov, se udeleževal razprav v Cerkvi in vnaprej prikazal določene pristope, ki jih je sprejel drugi vatikanski koncil (zlasti o poslanstvu laikov). Postal je urednik novonastale revije Città Nuova, v slovenščini Novi svet (1959), od leta 1961 je vodil Center Eno, organ Gibanja fokolarov, ki skrbi za ekumenizem. Leta 1965 je bil imenovan za predsednika mednarodnega instituta Mystici corporis v Loppianu. Po smrti žene in s soglasjem otrok je živel zadnjih sedem let v “fokolaru”. Umrl je 18. aprila 1980.
Danes teče postopek za njegovo beatifikacijo.

 

Igina Giordanija je intelektualno težko opredeliti. Ne moremo reči, da je politični mislec, časnikar, preučevalec antične krščanske literature, pisec življenjepisov svetnikov, zgodovinar. Je vse to, a s tem ne bi v dovolj veliki meri pojasnili njegovih talentov. Zanimal se je za veliko stvari, vodila ga je strastna ljubezen do veliko področij in v polnosti je bil vključen v javno življenje.. Rečeno je bilo, da je bilo zanj »pisanje življenje«, zaradi česar lahko lik Giordanija precej dobro spoznamo iz analize njegovih spisov. Napisal je kakih sto knjig in več kot 4000 časopisnih člankov.